Iz zgodovine vemo, da režime, kakršen je Putinov, čaka poguba: slej ko prej propadejo. Vemo tudi, da se ne bo končal lepo. Trenutni ruski režim ne kaže odpora do krvi, zato je upanje, da bo tranzicija mirna, naivno in, iskreno povedano, neumno. Putin se bo oblasti oklepal vse do grenkega konca. Vprašanje je, ali mu bo uspelo okoli svoje oblasti zgraditi trdno zaščito ali pa se bodo dogajali prebegi na drugo stran.
Prav tako ne moremo vedeti, kako dolgo bo trajalo: trenutna situacija se lahko vleče še leta, lahko pa pride do preobrata v veliko krajšem času. Dejavnikov je preprosto preveč za kakršnekoli napovedi. Diktature, še posebej tiste, ki na oblasti zdržijo dolgo, uničijo vse horizontalne vezi v družbi. Javnega mnenja v resnici ne moreš meriti, še posebej ne v velikih mestih. Ljudje zaenkrat molčijo, vendar obstajajo drugi kazalci.
Ankete pravijo, da 79 % Rusov ni zadovoljnih s trenutnim gospodarskim stanjem, hkrati pa jih 82 % podpira Putina. Ali ga res? Morda. Tega ne vemo. Vse, kar vemo, je, da se Putinov režim sooča z velikimi težavami in novimi izzivi; nanje odgovarja s spremembo algoritma. Prej je računal na politično apatijo populacije, v zadnjih letih pa je zavzel bolj agresivno držo. Prej je socialni mir vzdrževal tako, da je zvestobo običajnih državljanov kupoval z dobički od prodaje plina, zdaj pa zvestobo zahteva, in sicer z grožnjami, negotovostjo, ustrahovanjem in z ustvarjanjem iluzije, da je Rusija oblegana trdnjava, Putin pa edini, ki jo lahko brani pred globalno zaroto proti njenim interesom.