Čas je, da se 40 let po Brozovi smrti in 30 let po padcu Berlinskega zidu nehamo obnašati kot zadnja ljudska republika propadle države

Pri vsakoletnem medijskem in političnem pogrevanju dneva mladosti pa gre za zlorabo teh čustev. Po vsem, kar vemo o zločinskosti prejšnjega sistema, o tem, kako je Broz preko trupel svojih tovarišev prišel na vrh partije in se potem preko trupel rojakov za vedno usedel na vrh države, po tem, kar je o Brozu povedalo ustavno sodišče, je človeško neokusno in zgodovinsko revizionistično, da politika javno izpovedujejo nostalgijo po tistih časih. Vsaj dve parlamentarni stranki – SD in Levica – tudi letos nista zmogli kritične distance do totalitarizma in sta se postavili onkraj ustavnega loka. Nacionalni radio pa je predvajal "Druže Tito, mi ti se kunemo", s katero je Zdravko Čolić signaliziral svojo pripadnost režimu. Pojasnili so, da se v glasbi ne morejo politično opredeljevati, in Čolić se je znašel v istem stavku kot Bach, Beethoven in Wagner. Odkrito nas imajo za norca.

Nekako bi bil čas, da se 40 let po Brozovi smrti in 30 let po padcu Berlinskega zidu nehamo obnašati kot zadnja ljudska republika propadle države, ne od 27. aprila do 25. maja na vseh mogočih proslavah ne v preostalem delu leta pri ekonomskih in drugih politikah.

Siol