Izmišljotine o mojem navduševanju nad strelom v čelo in izjave o tepihovanju se kar ponavljajo. Te neresnice so zaživele svoje življenje, kot da sploh ni pomembno, da so to zadeve, ki se nikoli niso zgodile...

Naj ponovim kratko in jasno: nikoli nisem sodeloval z vojaško varnostno službo in vojaško policijo ali prejel kakršnekoli varnostne plakete. O drugih nesmislih, da se z ne vem kom vse zarotniško sestajam na tajnih lokacijah; da sem sodeloval pri pisanju prvostopenjske sodbe v zadevi Patria; o sramotilnem izobešanju plakatov z mojo sliko; o stotinah črno-belih razglednic s pozivi k odstopu, ki sem jih prejel v službi, še preden sem imel karkoli opraviti z zadevo; o fotomontažah, ki so se kasneje prelevile v »avtentične« posnetke; o tem, da redno popivam po dolenjskih zidanicah; o izjavah, ki jih nisem nikoli izrekel, in podobno, sploh ne kaže izgubljati besed.

Gre za poskus, ki temelji na preizkušenih metodah specialnega in psihološkega obračunavanja, ter ustvarjanje velikega Drugega z vsemi negativnimi značilnostmi, ki se takemu liku priležejo. Tako se konstruira navidezna realnost. Ker nihče ne reagira na takšen način »komuniciranja«, se ustvarja vtis, da je to sprejemljiv način delovanja, za katerega nihče ne nosi odgovornosti.

Naj še enkrat poudarim, ne gre zame kot posameznika. Gre za sistematično rušenje ugleda institucije, simbola ene od vej oblasti v državi, kot način političnega delovanja, ki izkorišča asimetričen položaj politike in sodstva na področju propagande. Ne spuščam se na polje politike, se pa sprašujem, ali neodzivnost na tovrstno etiketiranje, tudi ko so tarča drugi posamezniki na izpostavljenih položajih, ne kaže, da smo kot družba pripravljeni sprejeti blatenje, podtikanja in laži kot legitimno sredstvo medsebojne komunikacije in način za doseganje želenih ciljev.

Sobotna priloga Dela