Koraki komaj slišno režejo tišino. Mesto je še potopljeno v spanec. Eva ne spi. Ključi zarožljajo in odmev zvonko odzvanja po prepišni ljubljanski ulici. Smukne v sobico, ki je njen kozmos v malem. V malem zatočišču je spletišče njenega življenja in dela. Ko jeziki jutranjega svita šele oblizujejo ulične tlakovce, Eva pod snopom umetne svetlobe poganja kolesje starega šivalnega stroja. Lovi urice pred odprtjem umetniško-rokodelskega ateljeja, da se bo lahko v celoti posvetila strankam, kaj prodala.