Vodja opozicije Janez Janša je že več kot mesec dni v zaporu na Dobu, na temelju sodbe v zadevi Patria, ki je brez enega samega dokaza, medtem pa se nadaljuje tudi »tepihovanje« zoper njega na vrhovnem sodišču pod vodstvom Branka Masleše. Oblika tepihovanja je naslednja: vrhovna sodnica Vesna Žalik že več tednov »preučuje« Janševo zahtevo za varstvo zakonitosti in noče predlagati, da bi tričlanski senat še pred odločanjem o sami zahtevi odločil o prekinitvi izvrševanja kazni, kot to omogoča zakon o kazenskem postopku. Pri tem se Žalikova neskončno spreneveda, češ da mora zaradi kompleksnosti primera natančno preučiti zahtevo za varstvo zakonitosti ter sodbi sodišč prve in druge stopnje. In to kljub dejstvu, da že iz izreka sodbe izhaja, da abstraktni del kaznivega dejanja, ki se očita Janši, sploh ni konkretiziran, brez tega pa ni mogoče nikogar obsoditi. To bi po besedah eminentnih pravnikov lahko vrhovna sodnica ugotovila v enem samem dnevu, toda ne, Janšo je očitno potrebno v zaporu držati čim dlje.

Mnogi so prepričani, da takšno ravnanje Žalikove izhaja tudi iz njenega družinskega pedigreja, saj je bil njen oče Martin Žalik tisti tožilec, ki je preganjal ljudi v povojnih dachauskih procesih in na Nagodetovem procesu, kjer so padale celo smrtne obsodbe. Poleg tega pisni viri pravijo, da je Martin Žalik kot komunistični aktivist v času vojne predlagal likvidacijo priljubljenega župnika Danijela Halasa, čemur je večina navzočih partizanov nasprotovala, kljub temu pa je bil Halas kasneje ustreljen, njegovo telo so vrgli v Muro.

Kot je torej Martin Žalik nekdaj tepihoval nedolžne ljudi v povojnih procesih in kot zdaj njegova hčerka tepihuje Janšo, je pred 19 leti tepihovala tudi ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v postopku za varstvo zakonitosti zoper sodbo jugoslovanskega vojaškega sodišča, ki je Rožmana leta 1946 obsodilo na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja zaradi obtožbe, da je sodeloval z okupatorjem. Vrhovno sodišče je leta 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo sodbo zoper Rožmana in primer vrnilo v odločanje na ljubljansko okrožno sodišče v novo sojenje. Leta 2009 je slednje kazenski postopek proti škofu dokončno ustavilo, s čimer je bil Rožman rehabilitiran, lansko leto pa so njegove posmrtne ostanke iz pokopališča slovenskih frančiškanov pri Chicagu prenesli v Slovenijo, kjer je bil 13. aprila lani pokopan v ljubljanski stolnici med ostalimi škofi.

Toda sodni rehabilitaciji so skozi dolga leta trajajoči postopek nasprotovali številni sodniki, ki so odločali v tem procesu, med njimi tudi Vesna Žalik. Bila je predsednica  senata okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je septembra 1996 zavrnil zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper dr. Rožmana. Pri tem se je Žalikova v sklepu o zavrnitvi ozrla tudi na zapise zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar o Rožmanovem upiranju zoper nečloveško ravnanje s prebivalstvom in njegovih številnih intervencijah pri okupatorju v prid aretiranih in interniranih. Toda Žalikova je glede teh škofovih prizadevanj v sklepu sodišča zatrdila, da »je zavzemanje za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom, aretiranimi in obsojenimi ter interveniranje za njihovo izpustitev ali omilitev kazni, ravnanje, ki se od vrhovnega cerkvenega poglavarja tudi pričakuje, oziroma naj bi bil pomemben del njegove vloge.« Obstajajo dokumenti, da se je škof večkrat zavzel tudi za komuniste, toda Žalikove niti to ni prepričalo. Tako je dejala, da škofova humanitarna dejavnost, ki je hvale vredna, ne more opravičiti preostalega njegovega inkriminiranega ravnanja in ravnanj, kot jih je ugotovilo vojaško sodišče.