Kako živi danes navadni islandski državljan, potem ko makroekonomski kazalci kažejo, da je kriza na Islandiji minila? Koliko je danes življenje tam drugačno glede na leto 2008 in obdobje pred izbruhom finančne in bančne krize?

Težko je na to vprašanje najti pravi odgovor. Podoba ljudi je po eni strani enaka kot pred krizo: ljudje, ki si jih srečeval pred septembrom 2008, so glede na socialni optimizem isti, kot jih srečuješ danes. S krizo je seveda izbruhnilo nezadovoljstvo nad državnimi strukturami, ki so jih zapeljale na rob bankrota, tako posameznike kot državo v celoti. Njihov bes je bil utemeljen: to ni bila amorfna masa naščuvane drhali proti neki politični opciji, vsak posameznik je imel osebni razlog za protest: bodisi da je bil osebno zaveden v stisko z nekritičnim zadolževanjem, bodisi zato, ker se ni mogel sprijazniti z grozečim bremenom saniranja izropane države. Po padcu banke Lehman Brothers se je Islandiji čez noč zgodilo, kar je finančni svet pričakoval že nekaj časa: kje je meja rušenja neke državne ekonomije, katere BDP je skoraj desetkrat manjši od bilančnega premoženja njenih bank. Islandija se je znašla na robu bankrota.

Kako je bilo takrat, ko so Islandci protestirali na ulicah? Posnetki protestov, ki so obkrožili svet, so prikazovali precejšnje množice?

Kar je sledilo, je bila logična posledica zavedanja vsakega posameznika in vseh zavednih državljanov, da so potrebni drastični posegi v državne strukture. Predsednik vlade in države sta po javnih medijih stopila pred državljane in jih brez olepševanja ali prelaganja krivde podrobno obvestila o poraznih razmerah in vzrokih zanje. Tudi o tem, kolikšne žrtve pri reševanju države pričakujeta od državljanov. Logično, da je šok izzval ljudi na ulice; vsaj vsakemu drugemu Islandcu je grozil osebni stečaj, kot državljanom jim je grozilo, da bodo posledice sanacije države bremenile še naslednje generacije. Seveda so šli na ulice, protestov je bilo veliko. Vlada seveda ni izgubljala časa. Takoj je ustanovila krizni štab, kjer so vse politične stranke vključno s sindikati in drugimi odgovornimi institucijami države izdelali načrt rešitve države. Pravim rešitve države, ne sanacije obstoječega stanja, ki bi odgovornim za bankrot še vedno omogočal vpliv in posledično možnost za zamegljevanje njihove odgovornosti. Po večkratnih predlogih v parlament in po dvojnem vetu predsednika države je bilo v programu ukrepov sanacije države sklenjeno tudi, da gredo vse tri banke v stečaj. Islandski državljani naj bi dobili povrnjenih približno za 20.000,00 svojih vlog, vloge tujih vlagateljev in preostali špekulativni kapital (hedge fondi ipd.) pa bi prepustili usodi likvidacije. Treba je vedeti, da se je v pohlepu po visokih obrestih na Islandijo stekal predvsem neobdavčen kapital iz Irske, Danske, Anglije, Nizozemske in drugih držav. Islandske banke so ponujale tudi do 15-odstotno obrestno mero. Nacionalna valuta islandska krona, je bila močno devalvirana, kreditno zadolženim državljanom so se znižali krediti v absolutnem znesku, sprejeti so bili programi socialne pomoči. Predvsem pa je bila sprejeta trdna strategija finančne sanacije države. Državljan Islandije je štiri mesece po prvem šoku že vedel, kakšne žrtve ga čakajo in kdaj se bo kot država zopet postavil na svoje noge.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O USODI ISLANDSKIH BANKIRJEV, KI SO ZAVOZILI BANKE; O POLITIČNEM, BANČNEM IN MAFIJSKEM PAJDAŠENJU V SLOVENIJI; O AROGANCI SLOVENSKE VLADE IN O POMANJKANJU MORALE PRI SLOVENCIH.