V finalu »drame«, ki se je vlekla od novega leta, je Veno Taufer, za potrebe Službe državne varnosti imenovan tudi »filozof«, izustil naslednji stavek: »Edini človek v mojem življenju, ki sem ga vrgel skozi vrata, je bil agent Udbe. Njegova ponudba za sodelovanje in vohunjenje je bila tako prostaška, tako direktna, tako nečastna, da sem popenil.« Povzel ga je časopis, ki vsak dan prednjači po zlorabah novinarskega kodeksa, to je Delo, vse skupaj pa je bilo del širše akcije, ki jo je za potrebo obrambe socialistične revolucije spočela Zdenka Čebašek  Travnik, »sicer »varuhinja« človekovih pravic, po globinski naravi pa ena zadnjih revolucionark na Slovenskem. To velja, če upoštevamo prizadevanja, temelječa na »rekonkvisti« partijskih vrednot, hkrati pa v poštev vzamemo tudi njen izraziti aseksualni habitus, v katerem je podobna svojim idolom, Zdenki Kidrič - Marjeti, Pepci Kardelj, Vidi Tomšič in vsem revolucionarkam po planetu. Poglejte si le fotografije teh oseb in sivo fasado »varuhinje« človekovih pravic primerjajte z njimi!

Vse zoper resnico! Raziskave arhivskega gradiva v zadnjih dneh so namreč pokazale, da je Veno Taufer zavestno, odločno in kontinuirano sodeloval s Službo državne varnosti, ji priznaval prvenstvo v ideološkem opredeljevanju, bil pripravljen zanjo opravljati tudi najbolj umazana dela. Navedki iz arhiva SDV Tauferjeve trditve (in »mnenja« Z. Č. Travnik) neposredno postavljajo na laž. V dokaz za to je treba zgolj upoštevati, kaj so o njem kot registriranem pomočniku SDV z imenom »filozof«, v času, ko je bil poslan vohunit na BBC, pisali njegovi udbovski šefi (konkretno Peter Orehek, načelnik službe SDV, 26. 3. 1966). Takole so ocenili njegovo gorečnost do Jugoslavije in željo, da jih sprejema kar doma, in to že prvo dopoldne: »Bil je (Veno Taufer, op. B. M. T.) mišljenja, če bi mu dajali naloge sestavljati sestavke, ki bi bile za Jugoslavijo sovražne, takoj prekine delovno razmerje na BBC, ker kaj takega ne želi delati (…) Sedaj ko je zadeva zaposlitve ugodno rešena, se je pokazal precej bolj sproščenega in na splošno bolj pripravljenega malo širše razgovarjati. Ob koncu razgovora je izrazil, da je dopoldan vedno doma in da naj po potrebi pridemo k njemu kadarkoli.« (Arhiv RS, 1931, RSNZ, TE 1122). Veno Taufer je po do sedaj raziskanem gradivu bil edini, ki je Udbo sprejemal v neke vrste erotičnem razmerju, kar doma, kot ljubico, v dopoldanskem času. To lahko zanika samo tako, da pove, katerega agenta je »vrgel skozi vrata« (imensko) in katera »ponudba je bila tako gnusna, da jo je zavrnil«.

Vendar: ta vnetost (zaljubljenost) najde potrditev na mnogih mestih Arhiva Slovenije, ki se ukvarjajo s »filozofom«. Arhivi poročajo, da je bil Taufer »v razpravi zelo sproščen« (RS, 1931, RSNZ, TE 1122, str. 104), na  vseh mestih, ki govorijo o Tauferju, pa je moč razbrati, da se je z Udbo dobival redno v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najnovejše odkritje še kaže, da Tauferjevo sodelovanje sega celo v osemdeseta leta. Arhiv RS navaja, da je še v oktobru 1981 obveščal Udbo o dogajanju na nemškem kulturnem dnevu (RTZ 430, fascikel 2594).

A to ni vse. Najbolj grozljivo sporočilo iz arhiva pove, da v tej dejavnosti sploh ni bil osamljen. Celotna struktura tedanjih »dopisnikov radia BBC London« je bila inficirana z Udbo, pa še več. Ista mreža je preživela štirideset let in jo najdemo še danes v krogih, ki slišijo na Delo, »kulturo« in »slovenski pen klub«. Imena, ki se v arhivu pojavljajo iz šestdesetih let (Veno Taufer, Marjan Strojan, Mitja Meršol idr.) so še danes na »sceni« v istih povezavah.

»Upravni odbor Slovenskega centra Pen je na svoji seji 3. aprila 2012 razpravljal tudi o skrajno neprimernem odzivanju dela slovenskih javnih občil na legitimen in upravičen protest večinskega dela slovenske kulture proti odločitvi vladne koalicije, da ukine samostojno ministrstvo za kulturo … Gre za javna občila, ki so, kot je splošno znano, v bistvu glasila vladajoče koalicije in sodijo v angažiran rumeni tisk. SC Pen protestira proti gonji … UO SC PEN ugotavlja, da je ob poskusih diskreditiranja naših kolegov prišlo do grobe zlorabe nekaterih dokumentov Arhiva RS.«

Takšen manifest (naperjen je proti Reporterju in demokratični opoziciji) je letošnjo pomlad podpisal Marjan Strojan, v zaščito pa naj bi jemal prav ljudi, ki jih skriva arhivsko gradivo v zvezi z udbovskimi sodelavci na BBC, Mitja Meršola, Vena Tauferja … in Marjana Strojana samega!

Predsednik slovenskega odbora Pen, Marjan Strojan, ni nihče drug kot prav še ena oseba iz udbovskih povezav na BBC. Njega – danes enega od uresničevalcev novinarskega terorizma skupine 571 na RTV SLO –najdemo zapisanega v arhivu SDV (SDV Ljubljana okolica, PD RTZ, 1. 4. 1982, zadeva: Marjan Strojan, zaposlitev na BBC, isti fascikel kot Veno Taufer in Mitja Meršol). Kot oba kolega tudi Strojan leta 1982 izpolnjuje vse zahteve Udbe. Opredeljuje se za SFRJ proti »zahodnim zaveznikom«, predvsem pa nastopa zoper emigracijo. Njemu dolgujemo tudi zalezovanje in diskvalifikacijo Draga Lavrenčiča, urednika slovenskih oddaj na BBC, emigranta in vnetega antikomunista. Strojan namreč Udbi sporoča, da nikakor ne bi sodeloval z emigracijo, lažnivo pa navaja tudi, da je ta izključena iz oddaj na BBC, kar je prav v primeru Lavreniča sprto z resnico. Strojan se tudi opredeljuje zoper Radio Svobodna Evropa, ki je v času totalitarnega komunizma na vzhodu stare celine imel pionirsko vlogo pri ohranjanju demokratičnih standardov (primerjaj zadevne strani 281–283).

Strojanova resolucija je bila poslana na pariški Pen klub. S tem je društvo slovenskih pisateljev napravilo še en korak naprej v prikrivanju zločinske preteklosti titoističnega režima, hkrati pa poskrbelo – po Z. Č. Travnik – za vnovič ozaljšan obraz lastne kozave preteklosti.

Strojanovo izjavo so podpisali mnogi, med drugim tudi frančiškanski pater iz Ljubljane, ki sicer ve, da so vse njene trditve neresnične, vendar mu to ne preprečuje, da ne bi pristavil svojega »piskrčka«. Mnogi so se naučili, da se ob podpiranju Udbe da zelo dobro živeti, še posebno če si v resničnem življenju prizadevaš, da si vse to, kar ona ni (in kar tudi ni nisi, logično). Če bo kdo pri dopoldanski nedeljski maši pri ljubljanskih frančiškanih (Prešernov trg)  poslušal koga, ki zelo odločno govori o morali, vesti in etiki, naj bo prepričan, da ima pred seboj osebo, ki jo popisujejo tele vrstice.

Roke Udbe so namreč najdaljše na svetu.