»Spoštovani, kolikor se spomnim, sem se o svojem študijskem obisku v ZDA leta 1986 pogovarjal z mnogimi kolegi, novinarji, diplomati in študenti. Spomnim se, da je bil med njimi tudi moj študijski kolega s fakultete Marjan Krajnc. Pogovarjala sva se o programu mojega študijskega obiska. Najbrž se strinjate, da je to daleč od informatorstva,« nam je na naše vprašanje v zvezi z njegovim sodelovanjem z nekdanjo SDV odgovoril profesor na FDV dr. Anton Grizold, ki je bil v samostojni Sloveniji obrambni minister in nato dekan Fakultete za družbene vede.
Sanjska služba v Udbi
Tako je potrdil, da je junija 1986 obiskal ZDA, prav tako, da je o svojem obisku govoril z Marjanom Kranjcem, ki je za SDV sestavil informacijo o obisku vira Ganeta v ZDA. S tem je Anton Grizold tudi potrdil, da je tisti Gane, na katerega se uslužbenec SDV sklicuje kot na zanesljiv vir informacij. Iz dokumentacije nekdanje SDV, ki jo je v Arhivu Slovenije našel raziskovalec in publicist Igor Omerza, izhaja, da je Grizold imel kodno ime Gane in številko 14000-05883, kar po udbovskih evidencah pomeni vir SDV. Ista številka je navedena tudi ob dokumentu, v katerem je informacija Bivanje vira Gane v ZDA v sklopu Military and Security Affair programa. Gre za dokumentacijo iz mape o akciji Sončnica (pozneje so jo preimenovali v Tapeto), v okviru katere so spremljali delovanje Ameriškega informacijskega centra v Ljubljani in obiske Slovencev v ZDA.
Seveda to ni daleč od informatorstva, kakor nas skuša zavesti Grizold, prav tako tudi ni »izmišljija«, da bi bil informator SDV. Da je zagotovo vedel, da se pogovarja z uslužbencem Udbe, se lahko prepričamo že na podlagi operativnega pogovora, ki ga je aprila 1985 z njim opravil »sošolec« Marjan Kranjc. Na začetku pogovora mu je »Grizold povedal, da ga problematika dela v SDV zanima. Delno je to pogojeno z njegovim študijem oz. delom na področju obramboslovja, kjer ima opraviti tudi s podatki, katerih narava ni javnega značaja, delno pa tudi z njegovimi osebnimi ambicijami. Namreč po končanem študiju je imel Grizold namen zaposliti se v SDV …« Na operativnem pogovoru je tudi povedal, da je profesorja na FSPN (današnje FDV), ki naj bi imel zveze na republiškem sekretariatu za notranje zadeve (takratnem notranjem ministrstvu), prosil za pomoč pri tej zaposlitvi, a ni dobil nobene povratne informacije, pozneje, ko je dobil zaposlitev na fakulteti, pa je misel o zaposlitvi na SDV postopno opustil.
Iz zapisa ne izhaja le, da je bil seznanjen s tem, da je njegov »sošolec« operativec SDV in da bo z njim še kontaktiral, ampak tudi to, da je zelo vneto ponujal sodelovanje SDV: »Grizold je v razgovoru izrazil pripravljenost za sodelovanje z SDV, pri čemer so ga zanimali konkretni interesi oziroma naloge. Pojasnjeno mu je bilo, da je bil namen prvega razgovora predvsem seznanitev z operativcem. Z Grizoldom smo dogovorjeni za naslednji kontakt.«
Poročilo SDV napisala sama
Vrnimo se k Grizoldovemu obisku »čez Lužo«, o katerem je izčrpno poročal »sošolcu« v SDV. ZDA je obiskal od 28. junija do 28. julija 1984 na povabilo USIA, ki je bila krovna organizacija vseh ameriških informacijskih centrov, torej na priporočilo AIC v Ljubljani. Med bivanjem v ZDA je obiskal nekaj vojaških ustanov, univerz in posameznikov, ki se ukvarjajo z obrambnimi vprašanji. Kot piše v informaciji, je v ZDA potoval skupaj z dr. Džemalom Hatilovićem iz beograjskega Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo ter dr. Carmen Ess, ki je bila uradna prevajalka s strani Američanov. V okviru svojega obiska je obiskal zunanje ministrstvo v Washingtonu, državno univerzo v Ohiu, Inštitut za sodobne študije v San Franciscu, letalsko bazo v Grand Forksu, mornariško specialistično šolo War College, Inštitut za vzhodno-zahodne varnostne študije v New Yorku. V poročilu je natančno navedeno, s kom vse se je srečal in katero funkcijo imajo, ali govorijo srbohrvaško, ali so naklonjeni Jugoslaviji, posebej pozoren je bil na Američane jugoslovanskega rodu. Seveda je izčrpno poročal tudi o obeh spremljevalcih. »Poročilo o potovanju je izvor napisal takoj po prihodu, tako z njim nismo razčistili in dopolnili njegovih posameznih zapažanj (naslednji dan po prihodu je izvor odpotoval na dopust), kar bomo storili po prihodu iz dopusta, o čemer vas bomo posebej obvestili z informacijo,« piše v poročilu, ki sta ga sestavila Marjan Kranjc in Jože Žabkar, podpisal pa ga je načelnik CSDV Ljubljana Boris Zore.
Kot je razvidno iz informacije, so jo pozneje prebrali še visoki udbovci Nikola Prokšelj, Štefan Tepeš in (verjetno Igor) Dolanc, sin Staneta Dolanca. Pozneje je »sošolec« iz Udbe naredil še daljšo informacijo o obisku vira Ganeta (Antona Grizolda) v ZDA, ob tem se je skliceval na operativni pogovor (z Grizoldom) in fotodokumentirano dokumentacijo. Iz informacije je videti, da je bila sestavljena 22. januarja 1987, zato je nekdo ob tem pripisal pripombo: »Ali zgolj pol leta zamude?« Tudi ta zapisnik je pozneje pregledal tovariš Dolanc, poleg njega še udbovca Škrinjar in Kvas. V tem razširjenem zapisniku se pojavita še dve osebi v USIA, ki ju je Grizold obiskal s Hatibovićem (to je pravi priimek profesorja iz beograjskega inštituta), ob tem mu ni ušlo niti, da so Američani za Hatibovića zapisali, da ne je svinjine. Tudi o drugih osebah, ki se pojavijo v »Ganetovem« prvem poročilu, je v drugem zapisanega veliko več. Očitno je bil pri pisanju poročila zelo površen in so ga udbovci na informativnem pogovoru temeljito izprašali, zato je drugo poročilo enkrat daljše.
Američani niso razumeli samoupravljanja
Zelo podrobno je tudi poročilo o Grizoldovem obisku vojaškega oporišča v Fort Braggu v Severni Karolini, ki ga v prvem poročilu (pripravljenega na podlagi Grizoldovega zapisnika) ni. Poleg sestave in delovanja vojaške enote je Grizoldovo pozornost pritegnilo tudi zanimanje ameriških sogovornikov za jugoslovanski politični sistem. Ni jih mogel prepričati, da Jugoslavija ni del komunističnega sveta (pod patronatom Sovjetske zveze): »Po njihovem (ameriškem) prepričanju v SFRJ obstoji le ZK, katera je nosilka in oblikovalka dnevne politike. V zvezi tega jim je Gane skušal pojasniti vlogo in pomen SZDL, vendar je ugotovil, da tega kot tudi pluralizma samoupravnih interesov in bistva samoupravljanja ne razumejo.« Očitno so Američani o Jugoslaviji vedeli več od Grizolda, ki je v njej živel, še več, celo vedeli so, kaj se pripravlja: »Še posebej so se zanimali za razmere na Kosovu in s tem v zvezi, kakšne so možnosti, da bi v SFRJ prišlo do resnejših kriznih situacij oz. do razpada federalnega sistema.«
Iz razširjenega poročila so udbovci zvedeli, da je bil med obiskom v ZDA tudi na obrambnem ministrstvu, kjer so se pogovarjali o izraelsko-palestinskih odnosih, in pri tem postavili vprašanje, zakaj Jugoslavija ne želi izročiti mednarodnega terorista Abu Abasa, kjer je Grizold poudaril, da je imel diplomatski potni list. V Inštitutu za sodobne študije v San Franciscu pa mu med drugim pojasnili, zakaj je predsednik Ronald Reagan tako popularen v ameriški družbi: »Gre za to, da je Reagan s svojo militaristično politiko vplival na Američane, tako da so ponovno pridobili občutek moči in ponosa, torej tiste vrednote, ki so po katastrofi v Vietnamu skoraj popolnoma izginile.« Tudi pod to informacijo je podpisan načelnik CSDV Ljubljana mesto Boris Zore, dostavljena pa je bila na RSNZ in v več oddelkov SDV.
»V mandatu mojega ministrovanja je bila moja osebna verodostojnost neodvisno varnostno preverjena in potrjena z najstrožjimi slovenskimi in mednarodnimi (zveze Nato) merili,« je zapisal v odgovoru, kjer je zanikal svoje sodelovanje z Udbo. Le kako bi danes gledali na Grizoldovo poročanje njegovi ameriški zavezniki iz časa, ko je bil slovenski obrambni minister?
