Na Filozofski fakulteti v Ljubljani ste na katedri za francosko književnost prejšnji teden predavali o smislu tragičnega in o literarnem pesimizmu. Ste pesimist glede dogme liberalnega kapitalizma o nenehni rasti. Kaj nas čaka na koncu te rasti?

Osnovna predpostavka je, da je osnovna ideja tako pri liberalizmu kot pri komunizmu vera v nenehni progres, torej da bo jutri boljše, kot je danes. Toda sedanje dogajanje tako na Hrvaškem kot v Sloveniji in še posebej v Nemčiji to demantira. Vera v nenehno gospodarsko rast je največje zlo, saj pri ljudeh ustvarja lažne iluzije, utopijo, da imajo lahko tudi oni veliko denarja, kot ga ima na primer sosed z vilo in dragim mercedesom. Prav s to ideologijo se moramo več ukvarjati, saj vodi v veliko katastrofo. Izkusili smo komunistični eksperiment, ki je propadel, ker se je njegova ideologija v praksi veliko bolje realizirala v Zahodni Evropi in Ameriki kot v komunističnih državah. Gre za državo blaginje in nenehno ekonomsko rast. Zdaj smo priča paradoksu: seveda Obama, Merkel in vsi drugi politiki na Zahodu ne uporabljajo komunistične ikonografije, vendar so zelo velika vaba za maso migrantov z vsega sveta, zato ker so »komunistični« ideal progresa in totalne enakosti veliko bolje realizirali v praksi, kot so to storile nekdanje komunistične države.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike Sunić izpostavi skupni imenovalec komunizma in kapitalizma; razloži, zakaj bo na ameriških volitvah glasoval za Donalda Trumpa; pove, zakaj je govoriti o zmernem in radikalnem islamu pomenoslovna neumnost; opozori, da je za razumevanje Srebrenice in Vukovarja treba razumeti genealogijo jugoslovanskih komunistov, Hudo jamo, Tezno ...