Ko je največja slovenska komercialna televizija skoraj natanko pred letom dni od novinarjev in urednikov zahtevala, da bodo pri njih delo našli samostojni podjetniki, saj tujci nočejo redno zaposlenih, ker jih je težko odpustiti, je bilo jasno, da bodo marsikomu kmalu pokazali vrata, med drugim tudi Špeli Šipek. Bila naj bi namreč predraga. Takrat še urednica je na Prevaljah na Koroškem registrirala Medije PRO, medijsko produkcijo in svetovanje, Špela Šipek, s. p. Vodstvo komercialne televizije je počakalo še nekaj mesecev, se ji zahvalilo »za ves njen trud, prodoren pristop in izjemen doprinos« in jo odpustilo. Šipkova je septembra lani izjavila, da »s POP TV odhaja zadovoljna«, s hodnikov nacionalne televizije pa so že pred tem zaokrožile informacije, da prihaja na Kolodvorsko. In to ne kamorkoli, saj  je računala na položaj direktorja Televizije Slovenija Janeza Lombergarja, na katerega se je kot po naključju ravno spomladi lani vsul kup obtožb.  

Lombi, kot pravijo direktorju TV Slovenija, je obstal, Šipkovi pa je bilo treba njenemu stasu in glasu najti primerno mesto. Vsi vpleteni so dolgo zanikali, da bi se karkoli dogovarjali, čeprav so dobro obveščeni že vedeli povedati, da je novi format oddaje Tarča pravzaprav namenjen kot opravičilo za sprejem Šipkove. Vedeli naj bi namreč, da bo slabo gledana, nekdanja urednica na POP TV pa naj bi prišla kot rešiteljica. To se je govorilo tudi v začetku novembra lani, ko se je Šipkova pojavila kor moderatorka na Slovenski konferenci za odnose z javnostjo. Bojan Požar, urednik Požareporta, pa je v drugi polovici novembra tvitnil: »Denarja imajo očitno dovolj. Špela Šipek po novem letu na TV Slovenija. Vodila bo oddajo Tarča.« To se je uresničilo v začetku leta, ko je tudi Janez Lombergar potrdil, da je s 1. januarjem na nacionalni televiziji kot zunanja sodelavka, s 1. februarjem pa bo zaposlena v informativnem programu TV Slovenija. In to kljub temu, da javni sektor zaradi krize ne zaposluje.

Ampak Špela Šipek ni kdorkoli, njen življenjski sopotnik pa tudi ne. To je Josip Košuta, ki se v javnosti predstavlja kot režiser in scenarist in kot Joc Košuta. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil izvršni sekretar v CK ZKS, kasneje pa svetovalec za kulturo v Predsedstvu SRS. Iz medijev iz tistega časa lahko razberemo, da je pogosto po Sloveniji spremljal šefa Andreja Marinca in z njim skrbel za »visoko stopnjo idejne enotnosti komunistov«. Povedano drugače: bil je na visokem položaju totalitarnega režima, ki se je ob osamosvojitvi upiral odcepitvi od Jugoslavije. Ko so se konec osemdesetih let trgale vezi z nekdanjo Jugoslavijo, so ga komunisti postavili za direktorja Viba filma. Partijsko je bil podrejen Milanu Kučanu, ti pristni odnosi pa so se prenesli na Šipkovo. Zato ni čudno, da je Zdenko Roter v knjigi Padle maske zapisal, da je imel Milan Kučan ves čas zelo dobre odnose z uredništvom POP TV.

67-letni Josip (Joc) Košuta je posnel tudi film o Špelinem očetu Mitji Šipku, sedeminosemdesetletnemu koroškem pesniku, ki so ga sonarodnjaki razglasili za kulturnega ambasadorja koroške pokrajine. Poleg tega je Joc  član »Kroga rahlo načetih«, v katerem najdemo preskušene  komunistične kadre in sodelavce nekdanje Udbe, kot sta Herman Rigelnik in Mitja Meršol. »Načete« vodi soustanovitelj Kučanovega Foruma 21 Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma. In spet kot po naključju je Košuta  s svojo firmo Košuta & Družbenik Pro studio, d. n. o., največ javnega denarja pobral ravno v Cankarjevem domu.