Toda Dnevnik je razkril povsem drugačno zgodbo: objavili so elektronsko korespondenco med Virantom in nekdanjim komercialnim direktorjem pri Adrii Tomažem Kostajnškom, iz katere je razvidno, da je predsednik DL osebno Kostajnšku naročal, koliko vozovnic in za katere polete bi rad kupil. Tako je v enem od sporočil naštel kar osem potnikov, med njimi celotno štiričlansko družino Virant, še dva sorodnika, tasta in taščo – Miha Brejca in Radoslavo Brejc. Kostajnšek mu je v odgovoru povedal, da je rezervacija urejena. Bil je Virantov sošolec, na opisani način pa mu je uradno odobril več kot dvajset vozovnic za poslovni razred po zgolj 150 evrov, to je nekajkrat manj od cene za navadne smrtnike. Še več, kljub že tako nizki ceni je Virant za otroka uveljavljal še večji popust. Vozovnice so bile iz prodajnega razreda R, ki jih v resnici sploh ni bilo mogoče kupiti v redni prodaji, bile so na voljo zgolj za zaposlene v Adrii Airways, uslužbence podjetij iz letalske dejavnosti in certificirane agente za prodajo vozovnic. Virant seveda ni bil nič od tega, ampak profesor na fakulteti, do leta 2008 pa minister za javno upravo (mimogrede, v letu po koncu ministrskega mandata je s honorarnim svetovalnim delom zaslužil 95 tisoč evrov, zraven pa brez sramu od države prejemal še ministrsko nadomestilo za brezposelnost – skupaj 66 tisoč evrov).

Virant, ki svojo politično kariero gradi predvsem na opozarjanju na visoke etične standarde ter izganjanju političnih tekmecev iz politike prav z razlago, da ne dosegajo teh standardov, je storil vsaj dve stvari, zaradi katerih bi se moral posloviti z mesta ministra za notranje zadeve. Čeprav med letoma 2010 in 2011 ni bil javni funkcionar, je bil zaradi dotedanje visoke politične funkcije nedvomno vplivna oseba. Prav tako je izkoristil svoje znanstvo s Kostajnškom za pridobitev materialne koristi, do katere ni bil upravičen. Storil je torej nekaj neetičnega. Nasproti novinarjem in celotni javnosti je lani po razkritju neutemeljenih cenovnih ugodnosti naredil še večjo napako: lagal je, zavajal. Vemo, kaj je to pomenilo za politično kariero njegovega soimenjaka Golobiča.

Toda zdaj je naredil še eno veliko napako – zoper »malopridne« novinarje je napovedal tožbo, saj naj bi ga klevetali in posegli v njegovo zasebno korespondenco iz časa, ko ni imel javne funkcije. Že do sedaj je v velikem delu javnosti zaradi političnega »previrantovanja« veljal za lažnivca, izdajalca in hinavca, to se kaže tudi na zelo majhni  podpori Državljanski listi. Delež ljudi, ki ga vidi takšnega, se je po zadnjem razkritju verjetno še povečal.

Kolateralna škoda, ali pa korist razkritja ozadja nakupa prepoceni letalskih vozovnic, je tudi razkritje slabega dela Komisije za preprečevanje korupcije, ki je zelo dolgo preučevala, ali so pri Virantovih nakupih sumi korupcije. Končno je pred kratkim ugotovila, da ni bilo nič narobe, saj v času, ko je bil še minister, ni zlorabil funkcije. Zdaj so obrnili ploščo in se jim vendarle zdi pomembno, da bi Virant svoje ravnanje javnosti pojasnil. Tega ne namerava storiti, saj je zadeva zanjkončana. Za volivce že ne.