Rentniki so običajno medijsko izpostavljeni ljudje, soj žarometov jim večinoma godi, ustvarjajo vtis pomembnosti. V javnosti se predstavljajo kot skromni, so malodane asketi, kakopak bi si za državo in blaginjo davkoplačevalcev rezali žile in spuščali kri. Po navadi omogočijo posle tako imenovanim plenilcem, ti se jim oddolžijo z drobnimi radostmi oziroma rento: zaposlijo ožjega sorodnika, omogočijo nakup poceni letalske vozovnice, dajo posel prijateljem ali družinskim članom in podobno. Meja med plenilci in rentniki je pogosto precej zabrisana, prehodi so pogosti, načeloma naj bi veljalo, da zares obogatijo plenilci. Dokazov, da je nekdo rentnik, je malo, sledi so dobro zabrisane, od časa do časa rentnika in plenilca razkrije kakšna afera.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O NAJBOLJ ZNANIH PLENILSKO-RENTNIŠKIH NAVEZAH; O RAZLIČNIH VRSTAH RENTNIKOV; O PRIVILEGIRANIH STARORENTNIKIH IZ KOMUNISTIČNIH ČASOV IN NAJBOLJ IZPOSTAVLJENEM MILANU KUČANU; O VAROVANCIH IN SODELAVCIH STARORENTNIKOV; O DONOSNIH POSLIH LOBISTOV; KDO VSE ZARADI DOBRIH ZVEZ Z DRŽAVO NE OBČUTI KRIZE; O BOGATIH ODVETNIKIH.