Bralec se bo z vso zgodbo najbolj seznanil, če jo bo nemudoma prebral. Kar sicer najbolj bije v oči, je prezir do nastajajoče države. Jurij Gustinčič se o njej tako rekoč sploh ne izraža: na najtežji dan vojne, 28. junij 1991, se tako npr. ukvarja z vprašanjem Gadafijevih kamel, njihovega mleka in splošne »korajže« libijskega diktatorja (članek: Gadafi, onaj pravi). Drugod pa izrecno nasprotuje osamosvojitvi, npr. v članku Dobri živci in Gdje je Kissinger.

Zakon o odlikovanjih govori: »Odlikovanja Republike Slovenije so najvišja priznanja države za izjemne zasluge in dejanja posebnega pomena za blaginjo Slovenije in so po Zakonu o odlikovanjih Republike Slovenije znaki, redi in medalje.
(Spletna stran predsednika Republike).

Dejstvo, da je primarna naloga teh odličij priznavanje dejanj, ki so povezana z izjemnimi zaslugami v izjemnih trenutkih slovenskega bivanja, kažejo na to, da je Danilo Türk formalno zlorabil institut odlikovanja, kajti Jurij Gustinčič je v ključnih trenutkih osamosvajanja vitalno deloval zoper življenjski interes mlade države.

Na zadnji strani smo zato vsakega od člankov (datum, na katerega je bil objavljen), povezali z imeni pripadnikov TO in Policije (tudi civilistov), ki so konkretnega dne, ko je Jurij Gustinčič smešil svojo domovino, zanjo žrtvovali največ, svoje življenje. Še posebej je to izstopajoče, ker je Slobodna Dalmacija v tistih dneh sproti objavljala članke in slike o grozodejstvih JLA v Sloveniji. Jurij Gustinčič je to torej storil namerno, v polni zavesti svojega dejanja.

Mnenja smo, da bi morala civilna javnost začeti pobudo za odvzem odličja, ki ga je 10. oktobra podelil Danilo Türk.

V TISKANI IZDAJI KOLUMNA BOŠTJANA M. TURKA