Otroštvo ste, čeprav otrok primorskih staršev, preživljali v Kranju? Kako to?

Mama, doma iz Ajdovščine, in oče iz Dolenje vasi pod Planino sta se poročila leta 1928. Od majhne kmetije se ni dalo živeti, tako sta se oba zaposlila v ajdovski tekstilni tovarni. Rodili so se jima že trije otroci, najstarejša hči je umrla, in leta 1935 bi moral oče brata vpisati v italijansko šolo. Ker tega ni hotel storiti, je izgubil delo. V tistem času so Primorci v kraljevini Jugoslaviji polnili dve središči, kjer je bila tekstilna industrija – Maribor in Kranj. Ker so bili mamini starši že v Kranju, je mama z bratoma odpotovala tja, kot da gre na obisk. Spominjam se njene pripovedi o tem, kako je kopijo slike Rafaela Santija Zaroka Marije – z očetom sta jo dobila za poroko – skrila med rjuhe, da bi je na meji ne našli. Oče je ostal še toliko, da je prodal hišo in tisto malo zemlje, kolikor je je bilo, in potem še on prebegnil čez mejo.

Zaradi gospodarske krize prišleki niso bili lepo sprejeti. Vsaka usta, ki so prišla od drugod, niso bila dobrodošla. Le dva meseca potem, ko je oče dobil delo, pa se je začela velika tekstilna stavka, lahko si predstavljamo, kaj je to pomenilo za begunsko družino. Živeli so v eni sobici in zaradi stavke ostali brez dela … Težki časi so se med drugo svetovno vojno nadaljevali.

Rojeni ste že po vojni. Kako se spominjate otroških let?

Rojen sem bil leta 1953 v Kranju. Rodil sem se doma, imeli smo kuhinjo in sobo. Bil sem šesti otrok, kar pomeni, da nas je v dveh prostorih živelo osem. Ko sem bil star sedem mesecev, smo se preselili v blok, v trisobno stanovanje z veliko kuhinjo. To je bilo še v tistih časih, ko je delavec nekaj pomenil, vsaj kazalo je tako, pozneje pa so se stanovanja manjšala z vsako generacijo. No, pa tudi takrat ni bilo enostavno. Ko smo se selili, so morali moji bratje stražiti pred vrati v stanovanje, ki nam je bilo dodeljeno, da se ne bi vselil kdo drug.

Sicer pa je bilo moje otroštvo lepo. Po blokih je otrok kar mrgolelo. To so bili močni letniki, kar se je poznalo tudi v osnovni šoli, ki sem jo obiskoval v Kranju. Bila je zelo velika, z velikimi razredi, dogajanje med odmori in pred poukom je bilo pestro. Ker je bil Kranj delavsko mesto, sem imel eno tako delavsko otroštvo. Poseben pečat mu je dalo moje ministrantsko življenje v župniji oglejskih mučencev sv. Kancija, Kancijana, Kancijanile in Prota. Skratka moja prva druščina je bila domača, blokovska, druga šolska, ob teh pa še tretja, ministrantska. Prav iz ministrantskih vrst imam še zmeraj prijatelje, s katerimi smo povezani.

V TISKANI IZDAJI O PATROVI ODLOČITVI ZA DUHOVNIŠTVO IN ZA FRANČIŠKANE; O NJEGOVEM DELU V SLOVENIJI IN V AVSTRALIJI; O SKRBI ZA MATERINŠČINO IN NAVDUŠENJEM NAD MOTORJI.