Revija Reporter
Tiskana

Na klepetu z arhitektom Janezom Suhadolcem

Biserka Karneža Cerjak

8. nov. 2015 19:00 Osveženo: 8:34 / 18. 3. 2024

Deli na:

»Ste normalni?« je vprašanje, ki bi ga lahko naslovili na arhitekta Janeza Suhadolca. S kolesom ali peš po samotnih poteh, zaraslih kolovozih, z vlakom in čolnom po rekah, morjih in kanalih ter morda le enkrat samkrat z jadrnico, že ve, zakaj, še vedno vandra sem in tja, tudi do roba, do zadnjega kota. Kje vse je bil in kje vse bi moral ali si še želi biti? Kaj vse je ustvaril, razmišljal in napisal v zanj značilnem šegavo-nagajivem slogu? Bo držalo, ko zase pravi: »Pravzaprav se še nisem čisto odločil, kaj naj bi v življenju čisto zares delal?«

O tem, da bi lahko arhitekt Janez Suhadolc, znan kot oblikovalec in obenem izdelovalec stolov, letos predstavljenih v njegovi že četrti knjigi Stoli, najbolje pisal o sebi kar sam, ni dvoma. Napisal je številne branja vredne kolumne in najbolj žlahtne med njimi, ki so po besedah njegovega prijatelja Jaroslava Skrušnyja kot »sladokusni pridelek pozne trgatve«, že pred časom zbral v knjigi s simpatičnim naslovom Nič ne bom rekel, tiho pa tudi ne bom …, nato pa izdal še knjigo Od Akropole do Ribnice. V pripravi je tudi že tretja, Ne ljubi se mi, smisla nima, nehati ne morem.

V tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike več o prvih, že vojnih spominih Janeza Suhadolca; o igrači, vredni znamke Rolls Royce; o znanem sorodniku v Ameriki; o povezavi s Plečnikom; o materinem slovesu od igralstva; kako je oče vplival na njegovo izbiro poklicne poti.