Kot vedno imajo ključno vlogo dominantni mediji, ki enoumno napihujejo izbrane zgodbe, druge pomembnejše pa potiskajo v ozadje. Ob prelomnih političnih dogodkih se ta vzorec nenehno ponavlja: 1. julija, ko je začel veljati višji DDV, so dominantni mediji ropotali o odločitvi FDV, da magisterij Bratuškove ni plagiat, namesto da bi razpravljali o katastrofičnih posledicah višjega DDV. Prejšnji četrtek je kot naročena udarila zgodba o Jankovićevem rovarjenju: da le ne bi kdo govoril o katastrofalnem rebalansu proračuna za leto 2013, ki ga je ravno na ta dan sprejel parlament. Tako pa so vsi pohiteli v bran »ubogi« Bratuškovi in mlahavo zažugali Jankoviću s prstom.

Dominantni mediji so »revico« Bratuškovo takoj vzeli v bran. Modrovali so, češ da Jankovićeva težnja destabilizira Slovenijo in kliče trojko. Pa saj Slovenija že ima svojo trojko! To je znova potrdil odziv koalicijskih partnerjev na vest o Jankovićevi morebitni vrnitvi na čelo PS in s tem v državno politiko. Kakšna bruseljska trojka, naša trojka je »trio adijo« Lukšič, Virant in Erjavec. Ta trio je z vstopom v sedanjo koalicijo operacionaliziral Kučanovo in Jankovićevo prevaro slovenske javnosti, ko se je zadovoljil z Jankovićevim trikom odstopa z mesta predsednika PS in mu hkrati omogočil ohranitev na javni funkciji župana Ljubljane. Zdaj »trio adijo« blebeta o notranjih zadevah PS, v katere da se ne vmešava? Lukšič trobezlja totalitarne floskule iz propadle Jugoslavije, češ da PS potrebuje konsolidacijo, Slovenija pa stabilizacijo. Njegov tajnik Jauševec je recikliral svoj stari brezvezni dovtip o Jankoviću kot Jay-Zju (Jauševec, nehaj že žaliti pravega Jay-Zja!), češ da bi njegova vrnitev septembra pomenila predčasne volitve decembra. Po Virantu vse ostaja pri »skoraj zagotovo«, dokler si s kolegi iz slovenske trojke ne bo premislil in »v dobro Slovenije« glasoval za Jankovića kot premierja. Da morda ne pride trojka iz Bruslja. Zato morajo na vse kriplje ploskati Bratuškovi, ki skupaj z dominantnimi mediji slovensko javnost nateguje z novim spinom – z vprašanji zdravstva, ki v primerjavi z vsem drugim sploh ni problem Slovenije. Z nečim že morajo zamotiti slovenske ovce, kajne?

Spin z »ubogo« Bratuškovo seveda ne pomeni, da zgodba o Jankovićevem rovarjenju ne drži, saj mnogi indici kažejo, da ima ta resne načrte za prevzem države. Strmoglavil je Janšo, izognil se je predčasnim volitvam, na katerih bi PS povsem pogorela, nastavil Alenko Bratušek za premierko in ostal župan Ljubljane. Vendar mu to ne zadostuje, saj je prepričan, da premiersko mesto pripada zgolj in samo njemu samemu. Vsi drugi so pač slab nadomestek. Kaj šele neka »baba«. To je razvidno iz njegovih dejanj. Janković ni spoznal, da se je odnos javnosti do njega v zadnjih dveh letih zelo spremenil. On pa se nenehno inscenira, kot da se vmes ni nič zgodilo, kot da ne bi bilo vseh tistih afer, preiskav, flopov, obremenjujočega poročila KPK itd.

Čeprav je Janković razglasil umik iz državne politike, se kar naprej vmešava v delo vlade, tabori v poslanski skupini PS, skuša kadrirati, organizira sestanke in večerje sveta PS, piše Bratuškovi dolgovezna pisma. Jankovićev moto se ne glasi več Zoran dela, ampak Zoran trpi. Zoran trpi, ker ni glavni. Razlaga, da ve, kako rešiti Mercator, vendar ga o tem nihče ne vpraša. Tudi na vsa druga vprašanja ima vse odgovore, še zlasti na tistega, kako rešiti Slovenijo. Janković je tudi prepričan: »stranka, to sem jaz«. Stranko je ustanovil, z njo zmagal, torej lahko z njo dela, kar ga je volja, jo tudi uniči. Njegove besede vsake toliko ponovijo tudi vidni člani stranke – od Romana Jakiča do Maše Kociper: brez Jankovića tudi njih ne bi bilo. Zato Janković pri svojih težnjah za prevzem države ne popušča.

Njegova velika odskočna deska za vrnitev v državno politiko je evropsko prvenstvo v košarki septembra letos, kot sem nedavno napovedala v kolumni Zoran Janković se vrača. S septembrskim volilnim kongresom PS je Janković še bolj razkril svoje karte. Ujemanje z evropskim prvenstvom v košarki in boji v »njegovih« Stožicah kažejo, da so tokrat njegove stave res visoke. Zdaj gre res na vse ali nič. Vprašanje pa je, v katero smer bodo tokrat gledali dominantni mediji, ko se bo z vsemi rokoval, objemal in pozdravljal. Mu bodo celo prekrižali načrte in bo spet pobesnel, kot smo videli v začetku prejšnjega tedna, ko je nastal spor med njim in organizatorjem prvenstva, podjetjem EuroBasket 2013 in Košarkarsko zvezo Slovenije.

Danes se postavlja vprašanje, ali bo Janković celo žrtev brezkompromisnih ambicij Alenke Bratušek. Slednja je bila sicer res nastavljena kot marionetna premierka, vendar se že nekaj časa kažejo jasni znaki, da ji je oblast stopila v glavo in si je tudi zaradi dominantnomedijskih hvalnic začela domišljati, da res seka. Ženska nima politične identitete, zato je še posebej nevarna. Kaj šele, da bi bila »revica«.

Da je za ohranitev oblasti pripravljena iti čez trupla, kaže tudi spretna manipulacija z oblekami. Za vsakega nekaj: živalski vzorec za neandertalce, rdeča obleka za partizanske Stožice, črna za Vatikan in rumena za prilizovanje evroliberalcem. Raja pa varčuje in krvavi zaradi višjega DDV, medtem ko ona s falconom leti na zagovor k osovraženi Merklovi. Zaradi svoje neizmerne oblastiželjnosti je še posebno nevarna za Jankovića, saj ta še vedno ni spoznal, da njegov največji sovražnik ni Janša, ampak bo njegov grobar prišel iz njegovih lastnih, levičarskih vrst. Če ga bo dejansko uničila neka »baba«, bo zanj poraz še toliko bolj tragikomičen.