Nedavno ste prejeli nagrado za svetovnega pilota leta, za katero je bil med drugimi nominiran tudi Felix Baumgartner. Z dolžnim spoštovanjem do Baumgartnerja, vendar kako njegov dosežek lahko označimo za polet?

Meni se je to zdelo neverjetno. Tresel sem se, ko sem gledal po internetu.

Vendar ne gre za pilotski dosežek.

Zdi se mi, da je to res malce ponesrečeno, da zadeve niso primerljive. Tu je več faktorjev, tako je pri vseh nagradah, kjer skupaj vržejo stvari, ki niso primerljive. Nagrado podeljujejo že kar precej časa, imajo pač take kriterije, kot jih imajo.

V poštev pride vse, kar je povezano z letalstvom?

Ja, v bistvu zelo širok spekter. Imajo tudi nagrade za inovacije, pa voditelje v aviaciji.

Vas moti, ko vas trpajo v kategorijo z ekstremnimi športniki?

V bistvu mi je vseeno. Povem pa, da to, kar delam, ni ekstremizem v smislu, da bi šel z glavo skozi zid. Ekstremizem so ustvarili mediji, ki so potrebovali rumene zgodbe, neke presežke, norosti.

Kar vi počnete, le ni nekaj vsakdanjega.

A to še ne pomeni, da je ekstremizem. Jaz ga pojmujem kot nekaj, kar človek počne brez pameti, kar ne obvlada, nepripravljen. Nore stvari. Moje početje je morda za koga noro, a stvari so zelo dobro premišljene. Američani temu pravijo »well managed risk«. Tveganje gotovo je, nevarnost je, a to skušamo spraviti na minimum.

Ste to tveganje skušali oceniti v odstotkih?

Ne, ker se ne da. Pa saj nam lahko zdaj, ko tu sedimo, pade strešnik na glavo. S tem se nima smisla ukvarjati. Verjamem v usodo, determinizem, v tej luči je tako ocenjevanje brezpredmetno.

Imate svoje podjetje za fotografiranje iz zraka. A menda svojega dela ne marate najbolj?

A da ne?

Tak vtis sem dobil, ko sem prebiral vaše intervjuje.

Ne, to je edino, kar rad počnem. Dolgo sem živel samo od fotografije. Potem sem to združil z letenjem. V teh časih, ko je skoraj nemogoče živeti od fotografije, je to niša, kjer je malo lažje.

Vas moti oznaka podjetnika?

Podjetništvo, kot ga pojmujemo sedaj, ima dve zgodbi. Ena je preživetvena. Če nimaš javne službe ali negotovega dela pri zasebniku, ne moreš preživeti, če nisi podjetnik. Javnih služb je malo in so dolgočasne, zato je podjetništvo edina stvar, ki jo lahko počneš z občutkom vpliva na lastno prihodnost. Druga zgodba podjetništva je vsebinska, etična. To je v ozadju tega, kar utemeljuje podjetništvo. V bistvu je to tekmovanje, boj za obstanek, izrivanje drugih, laganje, zavajanje, manipulacija. Ne poznam nobenega »uspešnega« podjetnika, ki tega bi delal. Če hočeš ustvariti materialno dodano vrednost, moraš nekoga nategniti. Tak primer je naš ultrauspešni podjetnik, ki je tako pokvarjen, da je uspel celo v Las Vegasu. Izdeluje tako dobre igralne aparate, da z njimi tako dobro nategne ljudi, da tega sploh ne opazijo.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE LENARČIČ POVE, KAKO JE BIL PRIPRAVLJEN NA MOREBITNO STRMOGLAVLJENJE NA ARKTIKI ALI SREDI OCEANA; ZAKAJ SVET NI TAKO PRENASELJEN, KOT NAS PREPRIČUJEJO; KDO SO V DANAŠNJEM SVETU ZMAGOVALCI IN KDO SO FRUSTRIRANI IDIOTI; POHVALI SE, DA BI EDWARDA SNOWDNA Z VESELJEM PREPELJAL NA VARNO.