tesno Svet24.si

Najemodajalci bi za enoposteljno sobo radi ...

tone stojko Svet24.si

Izkušen fotoreporter osupel, policaj mu je ...

italija, covid potrdilo Svet24.si

Covid-19 potrdila bodo obvezna za vse delavce v ...

bojan pozar jelincic bobo1 Reporter.si

Bojan Požar ustvarja milijone s portalom v lasti ...

20210610-01064860 Necenzurirano

Minister Dikaučič, kje je denar iz vaših ...

Katarina Keček in Goran Obrez Odkrito.si

Nov par na slovenski sceni?!

sveča Ekipa24.si

Celotna regija je v solzah! Umrl je največji ...

Tiskana

Igor Ferluga: Sovjetofilija in minister, ki bi hotel biti Chamberlain

Deli na:
Igor Ferluga: Sovjetofilija in minister, ki bi hotel biti Chamberlain

Vsa Evropa je včeraj kazala J.Timošenko in V. Klička med njunima nagovoroma v Dublinu. Vsa Evropa razen Slovenije ( ker imamo medije, kakršne pač imamo) je včeraj gledala, kako polna dvorana, kako EPP, med njimi številni evropski premieri in ministri, deli dolge stoječe ovaciji Juliji Timošenko, končno spet svobodni, izčrpani , a lepi še v invalidskem vozičku!

Poleti  l.1968 je mali kratkohlačnik preživljal počitnice pri starih starših ob morju. V jasnem spominu so mu še trenutki, ko je iznenada pozornost none in nonota prešla z njega na glasove iz radijskega sprejemnika. Ko je njuno vznemirjenje vidno rastlo, nejevera prehajala v razburjenje, jeza v žalost. Bil je dan, ko so sovjetski tanki brutalno teptali svobodoljubnost čeških ljudi, uničili praško pomlad, vrgli legitimno Dubčkovo reformno vlado. Mnogi, najbrž večina razmišljujočih na Slovenskem je tedaj čutila podobno. Celo tedanji režim je bil odklonilen, čeprav medel v odzivu.

Dve leti kasneje, torej v l.1970 je Ljubljana v novozgrajeni hali Tivoli gostila velik športni dogodek, SP v košarki. Med favorite za zlato so ob domačinih šteli zlasti Američane in Ruse. Brazilci so presenetili. Zgoraj omenjenega fantiča je oče peljal med drugim na tekmo velikega rivalstva in prestiža med ZDA in Sovjetsko zvezo. Dobro se spomni, kako je zgoraj na tribuni nekaj Rusov zahtevalo: »Šajbu!«, a da je Tivoli v veliki večini navijal za Američane, da so zmagovito plapolale zastave v vzorcu stars and stripes. Tako je tedaj čutila Slovenija.

S preskokom skoraj dveh desetletij, še iz zadnjih let pred zlomom komunizma, nekateri gotovo še niso pozabili legendarnega akrostiha tedanjega dopisnika Dela iz Moskve Tita Doberška, ki je v uvodnik prve strani skril jasno sporočilo: »Boj se Rusov!«.

Danes, v novem tisočletju, a le eno generacijo kasneje, ko se je Sloveniji z zlomom evropskega komunizma zgodila svoboda, demokracija in neodvisnost, se zbujamo v drug svet in drugačna jutra, kjer je politična realnost doživela presenetljive zasuke in udarja včasih po nas kot nočna mora. Kako drugače kot moro označiti stanje, ko oblastna Slovenija, soočena z vojaško potrjujočimi se imperialnimi hotenji avtokrata Putina, tokrat nad neodvisno Ukrajino, na to odgovarja neevropsko in sovjetofilno, s sramotno odsotnostjo vsakršnih načel , brez hrbtenice in s popolno zgodovinsko amnezijo?

Ko cela Evropa in Nato, torej asociaciji, katerih del smo po svoji volji, izražata vsaj verbalno vso podporo Ukrajini in Ukrajincem sredi težke preizkušnje, tudi podporo dogajanjem, s katerim so se znebili trinoga Janukoviča, medtem ko odločno protestirajo proti ruski zasedbi Krima, torej kršenju nedotakljivosti in suverenosti Ukrajine, grozijo s sankcijami proti Putinovi politiki in jih že postopno uvajajo, medtem minister Erjavec nas s klovnovskim izrazom in veliko lahkotnostjo  de facto postavlja na stran imperialne vojaške agresije. Prostodušno izjavlja, da je zasedba Krima nepovratno izvršeno dejstvo. Kima za lase privlečenim argumentom, da so Rusi upravičeni poskrbeti za etnične Ruse v sosedstvu. V času, ko je svet združen v obsodbi takšne Rusije, katere odnos do sveta prav po naftalinsko smrdi po najmračnejših obdobjih iz dobe dvojcev Stalin-Molotov ali Brežnjev-Gromiko, Rusije, ki je v varnostnem svetu ZN ne želi več podpreti niti Kitajska, tedaj se naš zunanji minister javno hvali s trditvijo, da je med vsemi 28 članicami EU Slovenija politično najbliže Rusiji. Kako le more! V čigavem imenu, v dogovoru s kom?

Karikatura od zunanjega ministra je to. Nekdo, ki bi hotel biti bolj chamberlainovski od Nevilla Chamberlaina. Le da njegovega podpisa pod kakšen mednarodni dogovor nihče ne išče in ne potrebuje. Če ne, bi Erjavec, o tem skoraj ni dvomiti, podpisal tudi kakšno novo bratsko rusko pomoč v baltskih državah. Tudi če bi, hipotetično, nekoč doživeli Putinov tankovski pohod do Prage, ga vidim ugovarjati kakršnikoli kritiki Rusije, češ preveč pomembni so za nas gospodarski stiki z njimi. Ruski medved naj bo vendar zadovoljen z nami, ne smemo ga vznemirjati; njegove imperialne apetite je pa tudi treba nekako zadovoljiti. Če je to politika 19. stoletja, nikjer vendar ne piše, da bi Zahod imel celemu svetu pravico vsiljevati principe, ki pritičejo enaindvajsetemu.

Je ta zunanja politika, ki Slovenijo tudi, a ne samo pri vprašanju Ukrajine  oddaljuje od EU in ZDA, padla med nas nekako z neba, je Erjavca udarila strela? Niti ne. Tendenca, da bi se to dogajalo, je prisotna že dolgo, očitno pa vsaj od časa pogajanj za vstop v Nato. Posebej močna oporišča ima ta tendenca v medijih, v »stroki » in v delu diplomacije, ki se je kot klop prisesal na Mladiko še iz jugoslovanskih časov. Dejstvo je, da so take nasvete iz levega ozadja ne le Demosove vlade, tudi Drnovšek in Pahor osebno bolj ali manj uspešno ignorirali in se odločali po svoje in prozahodno. Včasih odločno, tudi z javnimi spori. Erjavec je drugačen. V poosebljenju iskanja všečnosti in v populizmu so mu temeljna strategija odločanja poljubni deali z vplivnimi krogi iz ozadja, v kateri je voljan igrati po prinešenih notah, če mu je v zameno zagotavljana všečna javna podoba. Rezultat je diplomacija, ki izzveni kot v glasbi kakofonija.

Nekoč globoko v komunizmu se je cvetober slovenskega žurnalizma zbiral predvsem v zunanjepolitičnih uredništvih. Kjer je bil nekoliko večji prostor svobode. Zlasti v času pred usmerjenim izobraževanjem, pred svinčenimi sedemdesetimi, pred posegi Šuvarja in Dolanca so se tu režimu navkljub ostrila nekatera odlična peresa, zmožna bistrega, kolikor mogoče neideološkega sporočanja o svetu. Pogosto dame in gospodje iz kultiviranega družinskega miljeja s široko klasično izobrazbo. Npr. Božidar Pahor, Bogdan Pogačnik, Alja Košak. Kasneje Tedeško, Novak, Stanič in drugi. Pisali so podobno kot kolegi v zahodnih medijih. Bili vsaj občasno deležni javnih napadov, npr. s strani mladih marksističnih zagnancev iz Tribune, da širijo meščansko ideologijo.

Danes je zunanjepolitično novinarstvo slovenskih dominantnih medijev zelo drugačno. Mnogo bornejše, jezikovno in vsebinsko. Slabše in še, paradoksalno, mnogo bolj ideološko in radikalno levičarsko kot v komunizmu. Kadarkoli bi bilo recimo mogoče brezskrbno stavit za gajbo piva, da ni ene same nacionalne TV hiše v Evropi, kjer bi zunanjepolitični komentarji šli bolj levo od izlivov » ideološkega bistroumja » kakega E. Valenčiča, P. Fijavž ali H.Milinković. Ni urednikov pomembnejših evropskih časopisov, kjer bi se poročalo tako naklonjeno Hamasu in Hezbolahu, opravičevalo najbolj kruta teroristična početja in pozicioniralo tako sovražno do Izraela kot je to v svoji bližnjevzhodni dopisniški karijeri izpričeval Dnevnikov šef E.Hladnik Milharčič. Mentaliteto kakega B. Čibeja boste v zahodnem žurnalizmu iskali manj uspešno kot iglo na seniku. Da bi nacionalno novinarsko društvo nagrajevalo nekoga ( B.Sobana iz Dela), ki iz osebne izkušnje življenje v Severni Koreji prepoznava kot dokaj normalno in kara zahodne novinarje za kritičnost, je tudi slovenska eksotika posebne sorte. Moja sveža cvetka posebne sorte prihaja sicer iz kulture nacionalke, kjer je M. Valentinčič včeraj poudarjeno hvalila socialistično Jugoslavijo, češ da je ženskam dala volilno pravico. Kakšno že? Volilno pravico kot obredno podložniško potrjevanje odločitev partijske vrhuške brez vsake izbire. To pa je res pravica in pol, ni kaj, ga. Valentinčič.

Podobno se je medijsko kuhal današnji sramoten neevropski odnos Slovenije do ukrajinske krize skozi daljše obdobje. Komajkdo, recimo s častno izjemo Polone Frelih je v naših dominatnih medijih pokazal vsaj borno naklonjenost Ukrajincem, ko so ti sprožili oranžno demokratično revolucijo, nobenega resnega revolta ni izzivala Janukovičeva odvratna avtokracija, celo ne življenje ogrožujoče zastrupljanje konkurenta Juščenka, niti politična kriminalizacija in dolga leta političnega zapora Julije Timošenko. Vsa Evropa in Zahod so stali složni v pozivu: »Izpustite Timošenkovo!«, ko je slovenski predsednik Turk z obiskom Janukoviča podobno kot pred njim Kučan z Lukašenkom dajal  vtis, da se ga ne tiče evropski bojkot dvojice avtokratov, niti razlogi zanj. Svoji k svojim. Dominantni mediji pa molče, se pravi pritrjujoč, mimo.

Isti se te dni izogibajo javnemu prikazu ostrejših delov izjav ne le ameriške politike, od Obame do Mc Caina, ampak tudi evropskih premierov iz Bruslja, recimo Merklove ali Camerona, kjer sta oba zahtevala takojšen umik ruske vojske s Krima in zagrozila s sankcijami. Ne, izjave sem zvečer zasledil na HTV, pri nas so poudarki bolj mili, najbrž da ne bi ljudje opazili strahovite disonance v primerjavi s tem, kar sporoča Erjavec. Obe glavni televiziji sta bili prejšnji teden na vrhu socialistov in nas osrečevali z dolgimi prispevki, zdaj pa seveda ne ene, ne druge ni v Dublinu na vrhu najmočnejše evropske ljudske grupacije EPP. Selektivnost po slovensko, selektivnost na levo. Na desno pa plašnice. Opozarjam v zvezi z Ukrajino:  vsa Evropa je včeraj kazala J.Timošenko in V. Klička med njunima nagovoroma v Dublinu. Vsa Evropa razen Slovenije ( ker imamo medije, kakršne pač imamo) je včeraj gledala, kako polna dvorana, kako EPP, med njimi številni evropski premieri in ministri, deli dolge stoječe ovaciji Juliji Timošenko, končno spet svobodni, izčrpani , a lepi še v invalidskem vozičku!

Težko verjamem, da je Slovenijo zajela takšna zgodovinska amnezija, da nekje izven trenutnih oblastnih krogov, morda celo v tihi večini ne bi ostalo nič od tistih občutkov, ki smo jih svobodoljubni humani ljudje delili v trenutkih, ko so sovjetski tanki teptali praško pomlad. Nekaj deset ljudi se je vendarle že izpostavilo in javno demonstriralo pred rusko ambasado v Ljubljani. Morda prihaja čas za dostojanstven ljudski protest tudi pred bližnjo Mladiko, čas, da bomo pričeli umivat veliko sramoto, ki jo slovenstvu počne tamkajšnji trenutni šef!

Loading...