Ravno na današnji dan (26. avgusta) praznuje vaš prijatelj, pisatelj Boris Pahor, stoti rojstni dan. Pri njegovem mednarodnem uveljavljanju imate velike zasluge prav vi. Kaj bi ob tej jubilejni obletnici povedali zdaj?
Borisa Pahorja sem spoznal v Parizu leta 1986: tam je bila razstava Trouver Trieste, ki je predstavljala tržaško gospodarsko, zgodovinsko in kulturno stvarnost. Tja Pahor ni bil uradno povabljen, a takrat sva se spoznala. In takoj sem v njem videl slovensko samoniklost v Trstu. Boris Pahor je bil vedno samosvoj, ne levi ne desni. Poznal je obe strani, držal pa se je zlate srednje poti. Te se v Sloveniji nihče več ne drži, in to pogrešam. V Sloveniji prevladuje dialektika sovraštva, ki vse reducira samo na zadržanje za Janšo ali proti Janši. Pahor pa se je že takrat trdno držal jambora, da ga niso zvabile niti leve niti desne sirene. Še zmeraj kljubuje levim in desnim sirenam: njegova najpomembnejša postavka je slovenska identiteta, slovenska državnost in narodnost. Pahor, slovenski mislec, ni nikoli zaspal ob mitološki figuri Alenčice, ki pomeni slovensko pomlad. Mnogi pa so zaspali, še vedno spijo in tudi glasno smrčijo. Dr. Trstenjak je pravilno ugotovil, da je najtežje biti Slovenci: mi smo vse prej kot Slovenci. Najprej smo ena ali druga frakcija, šele z veliko zamudo se spomnimo, da smo najbrž tudi Slovenci. To velja tudi v kulturi: v Sloveniji se z internacionalizmom pretirava, in to v škodo nas samih.
Kakšni so škodljivi stranski učinki internacionalizma?
Zelo preprosto, brez identitete ne gre. V globalnem svetu, ki postaja vse širši, so kulturne in nacionalne identitete edine oaze, ki jih ljudje potrebujejo, da si odpočijejo od globaliziranega sveta. Moj češki prijatelj je to stanje duha s humoristično domislico označil tako: »Čehi smo preživeli nacizem in komunizem. Ne vem pa, ali bomo preživeli tudi Evropo.« Današnja Evropa je po mnenju nekaterih pretirana ekonomska kolonizacija malih narodov. Jaz si želim, da bi Evropa preživela, a kot enakovredni skupek vseh narodov, ki imajo svojo identiteto.
Tako vi kot pisatelj Boris Pahor ste iz različnih razlogov vezani na Francijo, državo, ki veliko da na pojem narodne identitete. Je tudi to vplivalo na oblikovanje vaših stališč o pomembnosti identitete?
Oni so ponosni na svojo narodno identiteto. Poglejte, koliko institucij in organizacij ima v svojem imenu tudi pridevnik »francoski«. Mi pa se bojimo izreči besedo »slovenski«: to je odnos do kulture, ne nacionalizem. Slovenci nismo nikoli nikogar napadli niti zasedli: kako lahko govorimo o nacionalizmu? To je zagovarjal tudi Josip Vidma r– kako lahko tako maloštevilni narod označimo za nacionalističen? To ni realna definicija.
V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O SPRAVI IN SLOVENCIH, PA ZAKAJ SI VSAK ČLOVEK ZASLUŽI GROB; O ZANEMARJANJU SLOVENSTVA; O TUJIH IDEOLOGIJAH, KI JIH PREVZEMAJO SLOVENCI; ZAKAJ PATRIOTIZEM NI NACIONALIZEM.