Kako gleda Evropa in EP na Slovenijo v tem trenutku krize, ko se o naši državi govori kot o možni naslednici Španije med državami, ki bodo morale zaprositi evropsko pomoč?

Slovenija je bila v preteklosti država, ki je bila po mnenju Evrope med uspešnejšimi. To smo dokazali tudi takrat, ko smo prvi med novimi članicami prevzeli evro. Številni so prihajali k nam, da bi se »naučili«, kako gre postopek prevzemanja nove valute. Uspešno smo tudi kot prvi med novimi prišleki predsedovali veliki evropski družini. Dalje so se tudi mnogi tujci, ko so prvič prileteli k nam, čudili, kako smo napredovali, kakšen standard smo dosegli in kaj vse lahko ponudimo. Seveda so ti isti ljudje danes spet začudeni, a žal v negativnem smislu. Slovenija se danes neuspešno spopada s krizo oziroma sploh se ne spušča v pravi boj za preživetje. In sprašujejo me, kako je to mogoče.

Slika Slovenije je bila donedavno tako pozitivna, da si sploh ne morejo predstavljati, da smo tako zaspali. Zavedati pa se moramo, da Slovenija ne spada med velika evropska gospodarstva kot morda Španija ali Italija. Zato je deležna relativno manjše pozornosti. Za EU je vsekakor vsaka država še kako pomembna. Vsaka država, ki se bo neuspešno bojevala s krizo, pomeni neuspeh za celotno Evropo: zato je pomembno, da se naša država obnaša odgovorno in pametno. Zavzeti moramo bolj državotvorno držo in se zavedati, da lahko porabimo samo toliko, kolikor proizvedemo. Če bomo z lastnimi močmi uspešni pri premagovanju krize, bo to pomemben znak za EU in vse evropske institucije. Med pozitivnimi primeri se danes izpostavlja Latvija: premier Valdis Dombrovskis je državo uspešno pripeljal iz kritičnega stanja v letu 2009 do današnje uspešnosti, ki jo priznava širša evropska javnost.

Slovenski model se je po osamosvojitvi kazal res kot uspešen. Imenovali so nas vzhodnoevropska Švica, danes pa smo le nova Španija. Žal je bila takratna uspešnost zgrajena na lažnih temeljih, ki niso vzdržali ob potresnem sunku hude krize leta 2008. Se teh zlaganih temeljev v Evropi zavedajo?

Mislim, da se vsi zavedamo, kako pomembni so detajli, ki so skriti za posameznimi političnimi cilji. Tudi EU že nekaj let dela v tej smeri, da zgradi trden sistem stabilnosti in politične kulture, ki bosta prispevala k doseganju določenih ciljev. Vzemimo na primer uvedbo evra: stabilnost valute ni samoreferenčna. Odvisna je od stanja celotnega gospodarstva, odvisna je od spoštovanja pravil finančnega sistema. Teh korakov tudi na območju evrosistema še ni bilo: šele s sistemom o gospodarskem upravljanju in z odločitvijo o fiskalni uniji EU opravlja potrebne korake. Evropa sprejema informacije, ki jih pošiljajo posamezne države, jih obdeluje in analizira ter ugotavlja njihovo pravilnost. Evropski nadzorni mehanizmi bodo razpolagali s takim naborom podatkov, da bodo lahko sami ocenili, ali države članice spoštujejo predpisana pravila. Končno si vsi skupaj nalivamo čistega vina.

V Sloveniji pa je problematično tudi dejstvo, da se ukvarjamo s čisto ideološkimi problemi: s tem, da ko smo prešli iz socializma v kapitalizem, nismo ustrezno obsodili vsega, kar je bilo v prejšnjem sistemu napačno, kar je dušilo svobodno ustvarjalnost in je kršilo človekove pravice. Morali bi sestaviti tak dokument, v katerem bi jasno zapisali, da se npr. krasti ne sme in da so povojni poboji  nesprejemljivo dejanje in da bodo odgovorni za to kaznovani. Tega koraka v Sloveniji nismo naredili: žal je o tem danes še vedno težko govoriti in bojim se, da bomo tako vzdušje prenesli tudi na mlajše generacije.

V TISKANI IZDAJI VEČ O ODPIRANJU BOLEČIH VPRAŠANJ IZ PRETEKLOSTI; O VLOGI EVROPSKIH POSLANCEV PRI REŠEVANJU KRIZE; O NASPROTNIH POGLEDIH KONZERVATIVCEV IN SOCIALISTOV NA REŠEVANJE ZADOLŽENIH DRŽAV; IN KAKO TUJINA GLEDA NA SITUACIJO V SLOVENIJI.