Predsednik države ni vezan na določeno izbiro, zato lahko predlaga kogarkoli. Pri izbiri mora presoditi, kateri od kandidatov ima največ možnosti za sestavo vlade. Običajno je to predsednik stranke, ki dobi relativno večino, vendar pa ni nujno tako. Že pred volitvami sem zagovarjal stališče, da mora imeti relativni zmagovalec prvi to možnost, razen če ni takoj jasno, da ne bo mogel sestaviti vlade, ker se večina strank jasno izreče proti koaliciji z njim. V takem primeru se da možnost nekomu drugemu. Stanje je po volitvah še bolj zapleteno kot pred njimi, ker smo se znašli v neodločenem položaju. Jankovićeva stranka je sicer relativna zmagovalka volitev, nikakor pa levica ni zmagala. Prav tako ne moremo trditi, da je desnica poraženka, čeprav je bila nedvomno stranka SDS tista, ki je nepričakovano izgubila volitve. Desna sredina se je v primerjavi s prejšnjimi volitvami okrepila. Predsednik države ima zato težave, koga izbrati. Lahko bi takoj izbral Jankovića, očitno pa se zaveda, da ni nujno, da bo ta lahko sestavil vlado. Zato čaka na bolj jasne opredelitve posameznih političnih strank, zlasti tistih, ki se še niso odločile glede koalicije.

 

Po volitvah predsednika državnega zbora ni več samoumevno, da bo novo vlado sestavljal relativni zmagovalec Zoran Janković. Kolikšna je po vašem verjetnost, da vlado sestavijo stranke, ki so podprle Gregorja Viranta za predsednika državnega zbora?

 

Ta verjetnost obstaja; ni tako majhna, kot je kazalo na začetku, ampak je realna možnost. Koalicija, ki se je oblikovala v parlamentu, ima stabilno večino, precej večjo, kot se napoveduje Jankoviću, kateremu podporo obljublja le SD. Vladna koalicija brez stranke, ki je na volitvah dobila relativno večino, ne bi bil unikum po svetu. Taki primeri niso pogosti, a niso niti tako izjemni. Denimo na Danskem je zmagala desnosredinska liberalna stranka, vendar so potem koalicijo sestavile levosredinske stranke. Podoben položaj je v Latviji, kjer je na zadnjih volitvah zmagala proruska stranka (Harmonija centra), vendar so se druge (desnosredinske) stranke povezale in oblikovale koalicijo, ki ima večino v parlamentu. Zato tudi koalicija brez Jankovića ne bi bil tako izjemna. 

 

Čeprav je največ glasov prejel Zoran Janković, takoj za njim pa Janez Janša, je odločitev o tem, kdo bo vodil vlado, odvisna predvsem od Gregorja Viranta. Je bila njegova pobuda o vladi narodne enotnosti resen predlog ali je šlo bolj za politični manever?

 

Težko bi sodil, ali je šlo za resen predlog ali manever. Dokler nimamo nasprotnih dokazov, moramo verjeti v iskrenost te ideje. Državljanska lista sicer ni dosegla tako izjemnega uspeha, kot so ji sprva kazale ankete, a vendarle ima precej večjo težo, kot je dobila poslancev na volitvah. Gre pač za sredinsko stranko klasične liberalne usmeritve in je možen partner tako Pozitivne Slovenije kot SDS. To je značilnost liberalnih strank, ki v večini držav niso prav velike stranke, a imajo zaradi možnosti povezav z eno ali drugo večjo stranko veliko večjo moč. Državljanska lista lahko izbira, s kom bo šla v koalicijo, hkrati mora zelo dobro premisliti o tem, kaj bo njihovo sodelovanje v takšni ali drugačni koaliciji pomenilo za njihovo nadaljnjo eksistenco. Če se odločijo za koalicijo, v kateri ne bi mogli uveljavljati svojih programskih izhodišč in kjer bi bil program glavne vladne stranke diametralno nasproten, se bo to lahko zanjo zelo slabo končalo.

 

Verjetno bodo člani sveta in poslanci, ki bodo odločali o koalicijskih povezavah, izpostavljeni hudim pritiskom »stricev iz ozadja«, ki so podprli Jankovićevo kandidaturo. Milan Kučan je že drugič okrcal stranke, ker ne podprejo njegovega favorita za mandatarja. Janez Stanovnik pa je že pred volitvami napovedal koalicijo Janković-Virant.

 

Kučanov nastop v praznični oddaji na nacionalni televiziji je bil politikantski, dejansko je zlorabil svojo priložnost ob prazniku samostojnosti za agitiranje za svojega kandidata, kar je zelo nehigienično. Pritiski »stricev iz ozadja« seveda obstajajo, vprašanje je, kakšen učinek lahko dosežejo, posebno to, koliko so povezani z ljudmi iz Virantove liste. Po mojih podatkih ljudje, ki vodijo to stranko, nimajo takih povezav. V nekaterih drugih strankah pa je vpliv teh »stricev« nedvomno večji, denimo v Desusu, kjer so nekateri povezani s temi omrežji, zato ima lahko predsednik Erjavec precej bolj zvezane roke in manjše možnosti.

 

Kaj Virant tvega, če odkloni koalicijo z Janšo in se odloči za Jankovića? Njegova stranka je največji uspeh dosegla v volilnih okrajih, kjer zmaguje pomladna opcija, precej slabšega pa je med mestnimi volivci, na katere je Virant najbolj računal.

 

Po moji oceni bi mu taka odločitev dolgoročno prinesla hude negativne posledice. Če pogledamo programe strank, sta si programa Pozitivne Slovenije in Državljanske liste med vsemi parlamentarnimi strankami dejansko najbolj različna. Vemo tudi, kakšna bi bila v bodoči vladi teža večje in kakšna manjše stranke, zato mislim, da Državljanska lista svojega klasičnega liberalnega programa, ki temelji na deregulaciji, na privatizaciji, razbremenjevanju državljanov, umikanju države iz različnih področij, ne bi mogla uveljaviti in bi bila zgolj liberalni okras na fasadi etatistične in »nacionalno-interesniške« koalicije. Navzven bi morda vlada delovala bolj sredinska, a v njej Državljanska lista ne bi imela nobenega večjega pomena. Ob zadnjih pogajanjih z Jankovićem smo slišali, da je pristal na marsikaj in marsikaj obljubil tako glede programskih kot kadrovskih rešitev, vendar pa dvomim, da bi se sporazuma držal, ko bi bila koalicija sklenjena. Ko bi bil izvoljen za mandatarja, bi na vse te zaveze pozabil, medtem ko bi bila stranka v veliko težjem položaju, ko bi ugotovila, da svojih obljub ne bi mogli izpolniti. Če bi takoj odšli iz koalicije, bi bili neke vrste »quitterji« in nekredibilni, če pa bi vztrajali v koaliciji, bi postali soodgovorni na njeno politiki, ki z njihovim programom nima dosti skupnega. Če bi na neki točni imeli vendarle vsega dovolj in bi iz vlade izstopili, bi to lahko povzročilo predčasne volitve, oni pa bi bili v javnosti s strani Jankoviću podložnih medijev prikazani kot krivci za to, kot špekulanti, ki kalkulirajo. Njihov položaj bi bil v vsakem primeru problematičen.

 

Že pri pogovorih med Pahorjem in Jankovićem se je zapletlo. Najbrž se je Virant iz tega spora kaj naučil?

 

Do izboljšanja v pogovorih med Jankovićem in Virantovimi ljudmi je prišlo, ko je dobil Janković klofuto v državnem zboru, ker je s svojo kandidatko za predsednico tega parlamentarnega telesa popolnoma pogorel. Zato je bil pripravljen marsikje popustiti. Seveda, ko bi bil potrjen, bi bil položaj precej drugačen in nikakor ne bi bil več pripravljen popuščati.

 

Bi bila Janševa koalicija, če bi se ji pridružil tudi Karl Erjavec, bolj trdna?

 

Po mojem bi bila. Stranke, ki bi sestavljale to koalicijo, bi bile večinoma pomladne, ki so sodelovale že prej in so se pred volitvami izjasnile za skupno delovanje. V programskem smislu so sorodne, zato ne bi smelo biti večjih problemov v njihovem odnosu. Tudi Virant je bil minister v Janševi vladi, eden pomembnejših ministrov. Programa SDS in Državljanske liste sta precej bolj kompatibilna kot programa Pozitivne Slovenije in Državljanske liste. Tudi Desus ima pozitivne izkušnje iz sodelovanja v Janševi vladi. Tam je bila stranka jeziček na tehtnici, saj tudi takrat pomladna koalicija ni imela večine, le 45 poslancev. Kljub temu je preživela do konca, Desus pa je včasih lahko zelo izsiljeval. Zato menim, da bi bila tudi sedanj taka koalicija bolj stabilna.

 

Erjavec se prav tako kot Virant še ni odločil, v katero koalicijo bo vstopil. Na začetku je kazalo, da brezpogojno podpira Jankovića, nato je povzročil nastanek nove koalicije, ki je potem izvolila predsednika državnega zbora. Zdaj se spet ne ve, s kom se bo pogajal.

 

Erjavec je znan kot pragmatičen politik in nima težav povezovanja z enim ali drugim polom. Odvisno od tega, kaj bo dobil. On osebno bi se raje povezal z Janšo, saj ima z njim izkušnje v sodelovanju, ki niso bile tako slabe. Sam je povedal, da so bile boljše kot iz Pahorjeve vlade. Zato verjetno ve, da bi svoje interese lažje uveljavljal v Janševi kot Jankovićevi vladi. Vprašanje pa je, koliko je samostojen pri svojem odločanju, saj imajo botri iz ozadja na njegovo stranko precej večji vpliv kot na Virantovo ali ljudsko stranko. Verjamem, da je Erjavec v bolj zagatnem položaju.

 

Koliko resna je možnost, da bi vlado koalicije 52 namesto Janeza Janše vodil nekdo drug, denimo Janez Šušteršič?

 

Bilo bi sicer nenavadno, da bi vlado vodil nekdo, ki je podpredsednik druge največje stranke v koaliciji, a v politiki je marsikaj možno. Bolj bi bilo verjetno, da bi v tem primeru za predsednika vlade izbrali osebo, ki ni iz nobene stranke, je pa splošno sprejemljiva za vse stranke. Velika težava bi bilo poiskati tako osebo, ki bi bila pripravljena voditi vlado v tako težkem položaju in bi bila sprejemljiva za vso koalicijo. Pri iskanju takega človeka bi imeli tisti, ki si prizadevajo za tako napol tehnično vlado, zelo težko delo.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI