Še nikoli ni iz bančno-zavarovalniškega podzemlja prihajalo toliko nasprotujočih si informacij kot ravno zdaj. Glavna zvezda pogovorov je seveda Borut Jamnik, 46-letni predsednik uprave Modre zavarovalnice, ki se mu jeseni izteče mandat. Za novega se mu za zdaj ni treba posebej bati, saj bo o novem (starem) šefu zavarovalnice, ki služi predvsem s pokojninskim skladom za javne uslužbence, odločal še stari nadzorni svet (mandat poteče decembra). A ambicije Jamnika, ki si je prijatelje in zaveznike skozi kariero preračunljivo izbiral iz svojih vrst (beri: davkoplačevalskih parazitov), sežejo prek stavbe na Dunajski cesti.

Brez možnosti v NLB?

Portal Požareport je nedavno objavil informacijo, da bi lahko Jamnik s pomočjo Marka Jazbeca, šefa Slovenskega državnega holdinga (SDH), prišel v vodstvo NLB in spodrinil Blaža Brodnjaka, ki velja za človeka odstopljenega Janka Medje in zadnjega iz širšega kroga nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča. Jamniku, ki javno nastopa zelo medlo in bi mu v usta bolj pristajale besede »in mir na svetu« kot konservativna finančna terminologija, so botri tranzicijske levice iz Foruma 21 zelo hvaležni za njegov trud pri miniranju privatizacije Telekoma (tam je predsednik nadzornega sveta), zato bi takega človeka potrebovali tudi na vrhu največje državne banke. Zdaj ko drugo največjo banko NKBM obvladuje ameriški sklad Apollo (Jamnik je leta 2008 računal, da v NKBM postane vsaj namestnik Matjaža Kovačiča), je najbrž zadnja priložnost za veliki met, a se zatika.
 
Jazbec je za Finance zanikal, da bi Jamnika predlagali v nov nadzorni svet, zato predlog za upravo še visi v zraku. Poznavalci dogajanja pravijo, da bi licenco v Banki Slovenije mogoče še dobil, težave bi bile s frankfurtsko ECB (Evropska centralna banka), ki v okviru skupnega bančnega nadzora na območju evra bedi tudi nad NLB kot sistemsko banko. Jamnikov vpliv skupaj z botri pa naj ne bi segel do reke Majne.

Minirana tudi prodaja NLB

Tudi informacija, da naj bi NLB prodali ameriškemu skladu Apollo, je vprašljiva. Ker ima sklad že NKBM, je veliko vprašanje, ali bi dobil dovoljenje regulatorja trga. Zato so bolj verjetna namigovanja, da bo pomagal upočasnjevati prodajo NLB, čeprav jo je država dolžna prodati do konca leta 2017. Če je ne bo, bo sledila kazen Evropske komisije. Zato se na videz zdi, da je usoda NLB zapečatena, a ni tako. Zagovornikom nacionalnega interesa gresta na roko Italija in Portugalska, ki sta za svoje banke, ki bi jih morali privatizirati, kot prenizke zavrnili vse ponudbe (sklada Apollo) za prodajo in pri Evropski komisiji dosegli, da se jima je rok podaljšal. Zato je vlada, kot pravijo naši neuradni viri, že začela lobirati pri evropskem komisarju za gospodarske in finančne zadeve Pierru Moscoviciju.

Miro Cerar naj bi se tako uklonil zahtevam tranzicijskih lobijev, ki so ga na zadnjih volitvah naredili za »nov obraz« in ga pravzaprav nastavili kot premierja, zdaj pa plačuje uslugo. Vendar, kot pravijo viri na Gregorčičevi, to počne zelo nerad, saj s tem ogroža svojo kariero. Zelo dobro ve, da so ga botri že prežvečili, na naslednjih volitvah ga bodo izpljunili, zato si skuša z ustrežljivostjo Bruslju in tamkajšnji visokouradniški srenji kupiti dobro plačano mednarodno službo v prihodnosti.

Da država nima namena prodati NLB, je posredno potrdil tudi Marko Jazbec, ki je na novinarski konferenci pretekli teden sporočil, da NLB ne bodo prodajali v enem kosu (kot je bilo sprva mišljeno), ampak z javno prodajo delnic (IPO). Pri tem pa gre lahko veliko stvari »narobe«. Začetek prodaje je predviden za letošnjo jesen, a že zdaj krožijo informacije, da utegne država pritisniti na paradržavne družbe, da sodelujejo pri javni prodaji delnic NLB in tako državi še naprej zagotovijo vse upravljavske vzvode v NLB. Povedano drugače: zdelo se bo, da NLB prodajajo, mogoče celo, da je NLB prodana, v resnici ne bo.

Tak scenarij smo že videli pri NKBM, vsi vemo, kako se je zgodba končala. Iz nadzornega sveta SDH so nedavno sporočili, da uprav paradržavnih družb ne morejo v ničesar prisiliti, a iz izkušenj je vsem znano, kako hitro se da »prepričati« šefe državnih podjetij. In ravno te, kot ena najbolj vplivnih osebnosti slovenskega (državnega) gospodarstva, obvladuje Borut Jamnik, ki je za povrh tudi predsednik združenja nadzornikov, kjer je tudi največ državnih podjetij.

Spletkarski Jamnik

Stran od oči javnosti se bije ključna in zadnja bitka. Od zmagovalcev in poražencev tretjega privatizacijskega vala bo odvisno, kdo bo Sloveniji vladal v naslednjih desetletjih. Za zdaj se tranzicijski lobiji na vse pretege trudijo, da bi v (državni) lasti obdržali svoje ključne »bankomate«: Telekom, NLB, državne zavarovalnice in še katero od podjetij. Tudi zato se Borut Jamnik ukvarja s tem in manj z Modro zavarovalnico (ta ima nekaj več kot 250.000 zavarovancev, večinoma javnih uslužbencev, ki jih obvladuje sindikalist Branimir Štrukelj). Predvsem si prizadeva, da bi ostal predsednik nadzornega sveta Telekoma (mandat se mu izteče aprila prihodnje leto), nov mandat predsednika uprave Modre zavarovalnice (če mu ne uspe priti v upravo NLB) mu je skoraj zagotovljen. Zato je poskrbel že leta 2011, ko je bila Modra zavarovalnica ustanovljena in je iz Kada nanjo prenesel vse, kar je bilo vrednega.

Ob pomoči sindikatov javnega sektorja je statut zavarovalnice priredil tako, da je lahko (podobno kot Tito) dosmrtni šef. Značilnost namreč je, da edini lastnik zavarovalnice, to je Kad, nima večine v nadzornem svetu. Kad sicer skuša doseči spremembo, vendar za zdaj neuspešno. Jamnik in Štrukelj vse napade uspešno odbijata. Tak statut je Jamniku narekovala izkušnja s prvo Janševo vlado, ki mu je edina vsaj malo omejila moč in je tudi začasno pristal v upravi tajkunske Probanke DZU, ki je poleg Factor banke veljala za banko Foruma 21. Prav zaradi službovanja v tej banki, ki je šla leta 2013 v likvidacijo, njene grehe pa v denarnici občutimo davkoplačevalci, bi Jamnik težko dobil bančno licenco za vstop v NLB.

No, ko se je pod Pahorjevo vlado (njegova teta je vplivna članica SD Breda Pečan) zavihtel najprej na čelo Kada in nato na vrh Modre zavarovalnice, se je tam z vsemi mogočimi statuti in akti zabetoniral. Hkrati je v zakulisju pomagal rušiti drugo Janševo vlado in izsilil, da je postal predsednik NS Telekoma. In tudi za naslednika v Kadu pustil svojega človeka – Bahtijarja Djalila, danes člana nadzornega sveta Loterije Slovenije in Gorenja, bil je tudi predsednik NS Modre zavarovalnice, sicer pa nekdanjega vplivnega uslužbenca NLB, ki se pojavlja celo v nekaterih kombinacijah za člana NS NLB ali celo uprave. Vendar je tudi zanj vprašanje, ali bi mu Banka Slovenije in ECB podelili licenco. Druga članica Jamnikove takratne ekipe Anja Strojin Štampar pa je članica uprave SDH. Borut Jamnik torej sedaj obvladuje pomembne segmente državnega premoženja, na nekaterih je zgradil tudi kariero (Kad, Telekom, Združenje nadzornikov Slovenije).

Jamnik je ustvaril pravo hobotnico, ki nadzoruje finance državnih podjetij, bank in zavarovalnic, prek določenih medijev ustvarja javno mnenje (usluge vrača z oglasi), vpliva na volilni rezultat in nato s pravimi botri (tranzicijskimi lobiji) iz ozadja sestavlja vlade in nadaljuje utrjevanje položaja. Gre za nekakšen perpetuum mobile, ki za delovanje vendarle potrebuje »energijo«. To so žepi davkoplačevalcev, ki so čedalje bolj prazni, ljudje postajajo radovedni, zato je tudi »banda štirih«, o kateri smo pisali v začetku maja (Gregor Golobič, Milan Kučan, Borut Jamnik in Metod Dragonja), vedno bolj nervozna.

Primož Lavre