Ključen problem socializma je, da je osnovan na napačnih ontoloških in epistemičnih predpostavkah. Izhaja iz podmene o angelski naravi ljudi, ki naj bi bolj kot samointeres zasledovali skupno dobro. Model homo sociologicusa ali homo sovieticusa pač ne ustreza realnosti. Posamezniki smo grdi, umazani in zli, skratka grešna bitja, gnana s samointeresom. Ključni problem družbene filozofije ni, kako pregnesti posameznika v novega, socialističnega človeka, ampak kako zasebne grehe kot je na primer pohlep, preoblikovati v javne dobrobiti. Tržni mehanizem, podkrepljen s pravno državo, je tisti, ki to zagotavlja. Ne preoblikuje sicer pohlepa v krepost, lahko pa zagotovi, da ima ta pozitivne družbene posledice. Socializem, nasprotno, želi spremeniti človekovo nrav, kar se na koncu vedno konča z nasiljem. Huda jama, Katyn ali kamboška polja smrti so samo pojavne oblike te temne strani socializma.

Druga utopična podmena socializma se nanaša na vedenje. Vse informacije potrebne za usklajeno delovanje milijonov posameznikov naj bi bilo mogoče zbrati na enem mestu, v centralno planskem organu, ki naj bi potem racionalno organiziral proizvodnjo, razdelitev, menjavo in potrošnjo. V tržnem gospodarstvu to zahtevno informacijsko funkcijo opravlja trg oziroma cenovni mehanizem, ki usklajuje med posameznike razpršene drobce informacij. Socializem trpi za sinoptično zablodo, prepričanje, da je vedenje mogoče zbrati na enem mestu in da socialistični birokrati bolje kot nevidna roka trga lahko usklajujejo delovanje milijonov posameznikov. Gre za usodno domišljavost socialistov, epistemične zahteve reševanja ekonomskih problemov sodobnih gospodarstev daleč presegajo njihove umske sposobnosti. Povedno je, da je v socializmu najpomembnejša partijska birokracija, v tržnem gospodarstvu pa sloj podjetnikov. Tudi najsodobnejša informacijska tehnologija socialistom zaradi hitrih sprememb parametrov produkcijskih funkcij in funkcij povpraševanje ne more pomagati. Posledica tega je, da je v primerjavi s tržnim gospodarstvom socializem izrazito manjvreden sistem. Kot vemo iz lastnih izkušenj ni sposoben zagotavljati osnovnih življenjskih potrebščin, v socialistični Venezueli danes na primer poročajo o hudem pomanjkanju WC papirja. Realni socializem izkazuje tako alokacijsko kot dinamično neučinkovitost, ne spodbuja inovacij in ne vodi k ustvarjanju bogastva. Tržno gospodarstvo prekaša samo v eni dimenziji, večji distributivni enakosti. Stopnje dohodkovne neenakosti so v socialističnih družbah v povprečju manjše kot v tržnih. A žalibog gre za enakost v revščini. Cena enakosti je strahotna, izjemno poslabšanje položaja povprečnega posameznika v družbi in količine proizvedenih dobrin in storitev. Ker si posamezniki želijo blaginje, to pa lahko zagotavlja samo tržno gospodarstvo, je socializem na ravni družbe mogoče ohranjati samo z nasiljem.

Kljub teoretskim pomanjkljivosti in dejstvu, da je socializem zgodovinsko ovržen družbenoekonomski sistem je presenetljiva njegova odpornost na ideološkem trgu. V zadnjem času prihaja do odkritih poizkusov obnavljanja socialističnega sistema, najbolj jasna pri tem je novo nastala stranka Iniciativa za demokratični socializem. Že samo ime stranke je protislovje v izrazih, socializem ne more biti demokratičen. Lahko se sicer vzpostavi na demokratičen način z volitvami in glasovanjem v parlamentu kot je primer nemškega nacizma, čeravno se večinoma vzpostavlja s krvavimi revolucijami. A tudi demokratičnost nemškega nacionalsocializma ni trajala prav dolgo. Socializem je po svoji naravi izključujoč, protiparlamentaren in se lahko obdrži le ob pretvorbi v avtokracijo, ta pa je vedno spremljana z zdrsom v totalitarizem.

Program nove stranke Iniciative za demokratični socializem je arhetip socialnega utopizma, če sem politično nekorekten neoludizma. Izhaja iz nepriznavanja ekonomskih zakonitosti, iz ti. Millove zablode, da ključni ekonomski problem ni proizvodnja in menjava, ampak razdelitev in potrošnja. Obnavljajo kardeljanske ideje samoupravljanja, delavskih svetov, ekonomske demokracije. Samoupravljanje je sicer čisto združljivo s tržnim gospodarstvom, če temelji na lastništvu delavcev. Delavec je lahko hkrati kapitalist, ne moremo pa mu prisojati upravljavskih pravic, če te niso utemeljene na njihovi lastnini. Bistvo kardeljanskega samoupravljanja je seveda v odsotnosti zasebne lastnine, v imaginarni družbeni oziroma državni lastnini, ki naj bi jo upravljali delavci. Kako Kardeljeve ideje delujejo v praksi, smo izkušali v obdobju 1976-1990, ko je SR Slovenija dejansko zdrsnila na reven tretjega sveta. Tretja pot samoupravnega socializma je res lahko samo pot v tretji svet. V polju javnih financ demokratični socialisti zagovarjajo visoko, s primanjkljaji financirano javno porabo, ki naj bi tlakovala pot v lepšo prihodnost. Vprašanj, kdo in po kakšni ceni bo takšno ekspanzivno fiskalno politiko financiral in kdo posojila vračal, si podobno kot sedanja vlada, ne zastavljajo. Skupna značilnost njihovega programa poleg utopičnosti je stremljenje k popolni politizaciji gospodarskega življenja.  Namesto ekonomizacije politike nam grozijo s politizacijo ekonomije.

Slovenija  s spogledovanjem s socializmom nima prihodnosti. Socializem je sistem, ki ni deloval v Jugoslaviji, ni deloval na Švedskem in danes ne deluje v Venezueli. Prepričan sem, da socializem pa naj bo samoupravni, tržni, demokratični ali bančni ne more delovati niti v Sloveniji.