Jože Biščak
Bernard Brščič: Potrebujemo liberalizacijo, osvoboditev in ne še več socializma
Misli Bernarda Brščiča so jasne in artikulirane, besede ostre kot britev. To sta pred desetimi dnevi v studiu tretjega programa nacionalne televizije občutila tudi predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn in eden od vodilnih Združene levice Matjaž Hanžek, ki sta komaj prihajala do sape. Sebe nima za liberalca, ta pojem dojema kot žaljivko, saj je zaradi LDS liberalizem postal označevalec za socializem, uvrščamo ga lahko med klasične konservativne liberalce. Rezultati volitev, pravi, kažejo na neverjetno sposobnost prenove tranzicijske levice, desnica je po njegovem utrpela zgodovinski poraz. Čeprav je dosegla boljši rezultat, to velja tudi za NSI, saj lahko celo poslansko skupino spraviš v renault clio. Afera Patria in obsodba Janeza Janše pa imata tudi pozitivne posledice. Razgaljena je skorumpiranost in politična odvisnost slovenskega sodstva.
Primož Lavre
Pravite, da je Cerar član koalicije Status quo, da je produkt tranzicijske levice in podobno. Sam se izogiba, da bi se kakorkoli ideološko opredelil. Kam bi ga vi (ideološko in ekonomsko) pozicionirali? Po tistem, kar ste lahko slišali in videli?
Težko vprašanje. Če sem malce politično nekorekten, se mi zdi posrečena avstralska oznaka za puščavo: Plenty of nothing. Ker pa ne bi bil rad krivičen, bi poudaril, da ta praznina pri Miru Cerarju ni nekaj izjemnega ali novega. Tako Borut Pahor kot Alenka Bratušek sta politika podobno praznega oziroma brezkonceptnega formata. Očitno ta idejna praznina, leporečniško sajenje rožic, bele laži in politična gostobesednost imponirajo Janezu Novaku. Ta očitno ceni omledne politike, ki jim odločitveni problem predstavlja že jutranja izbira med macchiatom in cappuccinom, iz te neodločnosti in zadržanosti sklepa na modrost, odločnim ljudem pa pripisuje avtoritarnost ali celo fašistoidnost. Slovenska politika v zadnjih petih letih je resen izziv za politično sociologijo, to je pojasnitev uspešnosti pojavov Boruta Pahorja, Alenke Bratušek in Mira Cerarja.
Ostanite obveščeni
Če prav razumem, za Cerarja se ne ve, ali je macchiato ali cappuccino?
No, kljub pomanjkljivi artikuliranosti ideološkega profila SMC, bi si z vidika politične taksonomije upal trditi, da gre za kontinuiteto socialnega oziroma progresivnega liberalizma, kot smo ga srečevali pri LDS, Zaresu, Pozitivni Sloveniji in Državljanski listi. SMC vidim kot fazo v kontinuumu obnove LDS, pri čemer ima vsaka od naslednjih faz krajšo razpolovno dobo, Pozitivna Slovenija in Državljanska lista samo polovico parlamentarnega mandata. Socialni liberalizem s pravim, klasičnim oziroma konservativnim liberalizmom nima veliko skupnega, s socializmom pač. Tudi imena, na katera se Miro Cerar sklicuje, dobitnika spominske Nobelove nagrade Joseph Stiglitz in Paul Krugman, zbujajo asociacije na socializem in ne na zagovor svobodnega tržnega gospodarstva.
Tudi lahkotnost koalicijskih pogajanj Mira Cerarja z Desusom, SD in ZaAB potrjuje vašo oceno. Kaj imajo skupnega?
Druži jih ocena, da Slovenija ne potrebuje sprememb. Sodstvo je neodvisno in deluje dobro, ravno tako šolski sistem, pokojninski sistem je že tako reformiran, javna poraba ni previsoka, ampak davki prenizki, zdravstveni sistem malenkostno reformiramo pa bo. Business as usual. Če za povrh dokončamo politično likvidacijo Janeza Janše, v mavrično koalicijo vključimo žlahtno desnico in to nadgradimo z neodolomitsko izjavo, je vladavina zdravih sil zagotovljena. In v domovini bo spet lepo biti mlad. Udejanjanje te karikirane socialistične utopije je zadnja stvar, ki jo Slovenija potrebuje. Slovenija potrebuje liberalizacijo, osvoboditev in ne še več socializma. Dekomunizacija je zdravilo slovenske bolezni.
V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE BRŠČIČ SPREGOVORI O UGRABITVI TERMINA LIBERALIZEM S STRANI SOCIALISTOV; O ZGODOVINSKEM PORAZU DESNICE; O NEOSOCIALISTIČNI IKONI PAPEŽU FRANČIŠKU; POVE, ZAKAJ SOCIALIZEM NE DELUJE; KAJ SO LAHKO POZITIVNE POSLEDICE PRIMERA PATRIA IN OBSODBE JANEZA JANŠE.
Ključne besede