Te stvari so vedno relativne. Glede na to, da sem živel v Kambodži, Afganistanu, na Šrilanki, je Slovenija res urejena država, kjer stvari delujejo relativno dobro. Toda ko pogledaš, kako bi lahko bilo v povezavi z visoko izobrazbo ljudi, standardom življenja, sposobnostjo Slovencev …, postaneš nekoliko razočaran, saj bi lahko stvari v Sloveniji delovale še veliko bolje.

 

Zaradi katerih razlogov Slovenija ne deluje tako, kot bi lahko?

 

Dobro vprašanje, o tem je veliko različnih mnenj. Po mojem gre za kombinacijo več postavk. Majhne države imajo svoje prednosti, toda tudi slabosti. Ljudje se morda preveč dobro poznajo, tako da je med njimi več sovražnosti, drobnih zavisti. Seveda to ne pomeni, da so Slovenci bolj nagnjeni k sovražnosti in zavisti, toda to se pač bolj pogosto dogaja v manjših mestih in manjših skupinah na splošno. Težava je tudi socialistična preteklost, Slovenija v bistvu nikoli ni imela preobrazbe pri gospodarskem sistemu, preobrat se je leta 1991 zgodil glede neodvisnosti.

 

Šlo je za drugačen potek dogodkov kot na primer na Poljskem, na Madžarskem … ni šlo za razpad starega gospodarskega sistema. Veliko ostankov socializma je še vedno tu; socialna država, velikanski pokojninski sistem, brezplačno šolanje. Slednje je sicer dobra stvar, toda znotraj primernih okvirov; zakaj bogati ne bi plačevali šolnin. Kot ostanek socializma je tudi velik delež podjetij v lasti države. 

 

Med Slovenci je razširjeno prepričanje, da veliko stvari pri nas ni učinkovitih: sodstvo, tožilstvo, državne banke, gospodarstvo, varstvo konkurence, vlada … da imamo veliko korupcije in klientelizma. Se s tem strinjate?

 

Strinjam se z večino omenjenega. Korupcija je velik problem v večini držav, vključno z ZDA. V Sloveniji gre za povsem drugačno vrsto korupcije, kot sem je navajen iz drugih držav. Slovenija lahko sprva preslepi nekoga, ki prihaja iz držav tretjega sveta. Tam skoraj vsak policist, gasilec, nižji javni uslužbenec pričakuje podkupnino. V Sloveniji ni tako, slovenski policisti, gasilci, nižji uradniki so zelo pošteni ljudje z integriteto. Problem je korupcija na visokih položajih, kjer se ljudje poznajo med seboj, vedno poskrbijo za svoje prijatelje. Vsi so nekako v poslih med seboj.

 

Takšno korupcijo je težje izpostaviti in se tudi boriti zoper njo, saj ni tako očitna. Glede sodstva: imate odlične sodnike, odvetnike, toda težava je v sistemu, saj se lahko nekdo v nedogled pritožuje. Gre za slabo ureditev celo v primerjavi z groznimi ameriškimi standardi, kjer se sodni postopki vlečejo zelo dolgo. Zdi se, kot da ni nihče nikoli obsojen zaradi korupcije, nihče ne odgovarja za škodo … V ZDA je na leto okoli 600 javnih uslužbencev obsojenih zaradi korupcije, od občinske ravni navzgor do federalne, seveda pa smo veliko večja država. Toda če ni nihče nikoli obsojen za takšna dejanja, ali če ljudje domnevajo, da je nekdo preganjan samo zato, ker je politično levi ali desni, to nikakor ni zdravo okolje.

 

Ste prvi ameriški veleposlanik v Sloveniji, ki je zelo jasno povedal, da nacionalni interes v slovenskem gospodarstvu ne pomeni prevladujočega lastništva države. To zgolj omogoča nekdanjim komunistom in drugim, ki nadzorujejo ta podjetja, da so bogati in varni, preostali Slovenci pa čutijo negativne posledice ohranjanja »nacionalnega interesa«. Vse povedano drži, toda mar ne gre za zelo hudo izjavo za nekega diplomata?

 

Zdi se mi, da nisem uporabil izraza »nekdanji komunisti«, strinjam pa se, da gre za hudo izjavo. Moj občutek je, da Slovenci cenijo odkritost, saj ne gre za socialno kulturo, v kateri bi bila vrednota, če nisi neposreden in odkrit. Zelo sem odkrit tudi pri kritiki lastne države, ko vidim stvari, ki so slabe v zvezi z njo. Bilo bi žaljivo, če bi kot prijatelj Slovenije govoril zgolj, kako lepe gore imate ali kako očarljiva je Ljubljana. Če bi govoril le to, bi moral biti turistični vodnik, ne pa veleposlanik. 

 

Avgusta ste bili na prizorišču povojnega poboja na Teznem pri Mariboru. To nas spominja na zelo tenko mejo civiliziranosti; tedaj ste opozorili, da so ljudje pripravljeni storiti grozodejstva v nekaterih okoliščinah. Ste si ustvarili sliko, kako neobčutljiv je velik del Slovencev v zvezi s temi strašnimi zločini?

 

Zločini, storjeni na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni, v družbi niso dovolj poudarjeni, kot bi morali biti. Za to vidim več razlogov: od takrat je preteklo že precej časa, ljudje želijo gledati v prihodnost. Posebno mlade generacije teh stvari ne morejo več dobro razumeti. Vedno, ko obstaja težnja, da se o nečem ne bi govorilo, gre v ozadju tudi za občutek krivde. Včasih ljudje ob občutku krivde postanejo jezni namesto žalostni. Če o problemu ne govoriš, postaja vse večji in skozi desetletja vse hujši. Tako za levico kot za desnico je pomembno, da se odkrito pogovarjata o dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej.

 

To je bistveno za vašo državo, kot je bilo za našo pogovarjanje o ameriški državljanski vojni v 19. stoletju. Odraščal sem v prepričanju, da so bili ameriški južnjaki živali, saj so imeli črnce za sužnje, poleg tega so bili izdajalci in niso bili pravi Američani. Ravno zaradi odprtega dialoga v ZDA si lahko videl tako slabe kot dobre stvari pri severnjakih kot južnjakih in hudodelstva, storjena na obeh straneh. Tako lahko človek ceni in spoštuje drugo stran. Slovenija takšnega odprtega dialoga še ni imela, je pa pomemben za zdravje družbe, politična levica bi morala spoštovati desnico, desnica pa levico. Lahko se o mnogih stvareh ne strinjata, toda za zdaj še ni bilo pravega spoznanja o povojnih zločinih.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI