Afera T-2: mož iz ozadja stopil v ospredje

Telekomunikacijska družba T-2 je po potrditvi prisilne poravnave pristala v rokah največjega upnika Jurija Krča, toda na dan prihajajo zgodbe o preteklih finančnih mahinacijah v njej, vrednih kar 59 milijonov evrov. »Svojih« 3,4 milijona evrov zahteva tudi idejni oče T-2 Miran Kramberger.

Kranjski podjetnik Jurij Krč je sicer do lastništva T-2 v postopku prisilne poravnave prišel z na videz nizkim vplačanim vložkom 304 tisoč evrov, toda hkrati sta njegova Gratel in Lokainvest tudi največja upnika T-2. Pomeni, da bosta največ izgubila skozi prisilno poravnavo, saj bo T-2 v devetih letih upnikom izplačala le 44 odstotkov dolgovnega zneska, 56 odstotkov pa bo odpisanih. V primeru Gratela (ta je za T-2 gradil optično omrežje po državi) in Lokainvesta s skupaj 80 milijonov evrov priznano terjatvijo to pomeni 45-milijonski odpis. Toda še večji je znesek, ki se je v T-2 izgubil pred leti, ko je družbo vodil direktor Matevž Turk.

V TISKANI IZDAJI VEČ O ENIGMI IZGUBLJENIH 59 MILIJONIH EVROV; ZAKAJ JE MIRAN KRAMBERGER TERJAL 3,4 MILIJONE; KAJ OČITA SEDANJEMU ŠEFU T-2 JURIJU KRČU; KDO SE ZANIMA ZA NAKUP T-2.

Zahtevek za objavo popravka

V članku je novinar Nenad Glücks zapisal, da "... še večji je znesek, ki se je v T-2 izgubil pred leti, ko je družbo vodil direktor Matevž Turk", ter da "Iz Gratela so sporočili, da je njihova družba gradila optično omrežje za T-2, v pogodbi med družbama pa je tudi določba, da lahko optična infrastruktura preide v last družbe T-2 šele po izpolnitvi določenih pogojev. Do postopka prisilne poravnave dolgovi T-2 do Gratela niso bili v celoti poravnani."

Glede prve trditve, ki se nanaša na bojda "izgubljenih" 59 milijonov €, naj povem, da se pri poslovanju T-2 medtem, ko sem bil direktor družbe, ni "izgubilo" prav nič. Plačevanje zneskov o katerih članek govori, je bilo opredeljeno v posojilni pogodbi med T-2 in konzorcijem bank, in je bilo z njenimi določbami ter namenom v celoti skladno. Tako sedanja kot predhodna uprava bi lahko to pogodbo za kredit v višini 120 mio € vsaj prebrali, ali pa, če sta jo, in česa nista razumeli, za pojasnila povprašali takratnega direktorja, torej mene, česar nista nikoli storili. Novinarju Nenadu Glücksu pa priporočam, naj naslednjič, ko bo "poskušal priti v stik" z mano, to poskuša storiti vsaj po telefonu ali preko elektronske pošte.

Glede Gratelove trditve o tem, da T-2 do postopka prisilne poravnave dolgov do Gratela ni v celoti poravnal, ter da je v pogodbi med družbama določba, da lahko optična infrastruktura preide v last družbe T-2 šele po izpolnitvi določenih pogojev, pa moram opozoriti, da take določbe v pogodbi ni, in da - kar je potrdilo tudi pravno mnenje, sklicujoč se na določbe Obligacijskega Zakonika, ki ga je družba T-2 dobila še, ko sem bil sam njen direktor - izvajalec vpisa lastnine na infrastrukturi oz. omrežju na ime naročnika oz. vložitve predloga za vpis ne more pogojevati s plačilom vseh obveznosti naročnika, saj bi to predstavljalo neposredno kršitev pogodbe in bi bilo kot takšno protipravno. Nenazadnje naj spomnim tudi na dejstvo, da imajo Gratelove terjatve do T-2 status verjetno izkazanih terjatev, in s tem torej v tem trenutku niti niso priznane.

Naj ob tem citiram dr. Petra Laha v izjavi, ki jo je dal za vašo revijo, in ki ste jo objavili v isti številki na strani 19, "da bi profesionalni novinarji morali uporabljati induktivno metodo. To je, izhajati bi morali iz dejstev, ne vnaprejšnjih dogem in prepričanj. Ta dejstva bi morali temeljito preveriti. Šele takrat, ko dejstva ne dopuščajo več dvoma o neki zadevi, je etično dopustno, da na primeren način spregovorijo o zadevi."

S spoštovanjem,
Matevž Turk