Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je prejšnji mesec odrezavo izjavil »Pentagon se ne ukvarja z bedarijami, kot so podnebne spremembe, mi se usposabljamo za boj«. Pri tem je prezrl – ali pa jih sploh ne pozna – študije, ki opozarjajo, da so podnebne spremembe neposredno povezane z nacionalno varnostjo. Denimo z vplivom na spremembe v oceanih, ki otežijo zaznavanje podmornic nasprotnika. Ali z vplivom na stabilnost držav, iz katerih prihajajo begunci. Minister je v preteklih tednih večkrat dokazal, da na svoj položaj ni prišel zaradi izjemne bistrosti, bolj ga je kot vikend voditelja na konservativni televiziji Fox News odlikovala zagnana predanost predsedniku Trumpu.

Podobno velja za nekdanjo demokratsko poslanko Tulsi Gabbard, ki je vmes prestopila v gibanje MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko), kar ji je kljub številnim opozorilom o neusposobljenosti in celo o ogrožanju nacionalne varnosti prineslo položaj direktorice vseh ameriških obveščevalnih dejavnosti. Iz letošnjega poročila o oceni nevarnosti po svetu je prvič v zadnjih enajstih letih namenoma izpustila podnebne spremembe. »Enajst prejšnjih poročil jih je navajalo kot pomembno grožnjo nacionalni varnosti. Kaj se je zgodilo? Smo rešili ta problem?« jo je zasliševal neodvisni senator Angus King iz zvezne države Maine.

Vprašanje je zanimivo tudi zaradi tega, ker je poročilo prve Trumpove vlade iz 2019 imelo poseben razdelek z naslovom Okolje in podnebne spremembe. V njem so poudarili, da slednje pospešujejo množične selitve, lakoto in politično nasilje: »Slabšanje razmer v okolju zaradi škodljivega človeškega delovanja ter podnebnih sprememb bo spodbudilo tekmovanje za vire ter gospodarske stiske, naraslo bo družbeno nezadovoljstvo. Nepopravljiva škoda v ekosistemih in habitatih bo spodkopala gospodarske koristi, ki jih ti zagotavljajo, še dodatno poslabšanje bo povzročilo onesnaževanje zraka, tal, vode in morja.« A Gabbardova je dala vedeti, da to niso »najbolj skrajne in kritične neposredne grožnje nacionalni varnosti«. Po več vprašanjih, ali je avtorjem poročila ukazala, naj podnebnih sprememb ne vključijo vanj, je dejala le: »Ne spomnim se, da bi dala takšno navodilo.«

Profimedia

Priseganje na ignoranco

Hegseth in Gabbardova nista osamljena primera, pač pa del upravne garniture, ki s takšnimi navodili načrtno spodkopava okoljsko zakonodajo. V divjem vrtincu razgradnje države, ki se dogaja v Washingtonu, okoljski napadi ostajajo v senci večjih spektaklov: uničevanja pravosodnega sistema, demontaže institucij in programov, popolnega zasuka zunanje politike, vrtiljaka carinske politike, ki grozi z recesijo ... Kaj bo izšlo iz pepela, ni povsem jasno niti kovačem nove dobe. Verjetno si pravijo »Če bo koničasto, bodo vile, če bo široko, bo lopata.«

Medtem z macolo predsedniških ukazov drobijo varovanje okolja. Najprej so odpravili zvezne predpise za omejevanje podnebnih sprememb. Sledil je napad na lokalne oblasti, s katerim številni župani in guvernerji še vedno skušajo preprečiti najhujše posledice segrevanja. Denimo v zveznih državah New York in Vermont, kjer od podjetij s fosilnimi gorivi zahtevajo finančno odgovornost za povzročeno škodo. V Koloradu omejujejo količino metana, ki ga lahko izpustijo naftna in plinska podjetja.
Predsednik je sporočil, da so takšne politike nezdružljive s prizadevanji vlade, da »sprosti ameriško energijo«, ministrstvu za pravosodje pa ukazal, naj prepreči »ideološko motivirane politike«, ki naj bi škodile »ameriški energetski prevladi«. Kar prevedeno pomeni, da nacionalna nevarnost očitno niso podnebne spremembe, ampak ukrepanje, da bi se jim zoperstavili.

Podnebni skepticizem ni Trumpova iznajdba, temveč le vrhunec dveh desetletij preobrazbe republikanske stranke. Včasih je z nekdanjim demokratskim podpredsednikom Alom Gorom skoraj tekmovala v opozarjanju na nevarno segrevanje ozračja. Nato prerasla v zbirko mojstrov zdrave pameti, ki so v senat sredi februarja nosili snežne kepe in trdili, da se očitno nič ne segreva, saj je zunaj še vedno mrzlo. Od tistih časov ni šlo na bolje, ideološko razklana država je postala gojišče političnih halucinacij, kjer se znanstvena dognanja presojajo glede na njihovo skladnost z agendo MAGA.

Vzpon samooklicanega »stabilnega genija« je trend samo še pospešil. Trump živi v prepričanju, da so opozorila o podnebnih spremembah prevara, obnovljivi viri energije pa nekakšna grožnja človeštvu. Med drugim mu je ušlo, da »vetrne elektrarne povzročajo raka« ter »ubijajo ptice in kite«. Tako je bila med prvimi predsedniškimi ukazi odločitev o ustavitvi razvoja morskih vetrnih elektrarn. Vse to bi bilo zgolj bizarno, če ne bi bilo nevarno. Kajti v drugem mandatu, ko so okrog njega ostali zgolj lojalisti, se njegove zamisli brez ugovorov prelivajo v državne politike, ki državo vodijo proti ekološki distopiji.

Prihodnost v razbeljenem betonu

Po Trumpovem prepričanju so podnebne spremembe menda celo koristne. Dvig morske gladine ni grožnja, temveč priložnost za nova obalna zemljišča. Ljudje bodo bolj zadovoljni, ker bo zunaj topleje. Še posebej v Phoenixu, Arizoni, kjer so lani kar 113 dni zapored namerili najmanj 38 stopinj Celzija. Tudi letošnja pomlad je že rekordno gorka, konec marca so popoldanske temperature dosegle kar 37 stopinj.

Peto največje ameriško mesto – z 1,6 milijona prebivalci je eno najhitreje rastočih v državi – se spreminja v betonski pekel, kjer življenje brez klimatske naprave postaja nevzdržno. A takšne skrbi ne sežejo v Belo hišo. Celo Trumpov pribočnik Elon Musk, ki je svoj poslovni uspeh zasnoval na zamisli, da se je treba posloviti od fosilnih goriv ter preiti na uporabo električnih vozil in domov s sončnimi celicami, je v zadnjih mesecih po vstopu v kult MAGA začel zmanjševati pomen grožnje segrevanja ozračja.

Danes je v vlogi rablja – njegove čistke vladnih agencij so izbrisale na stotine podnebnih znanstvenikov. Čeprav so sodišča v več primerih odločila, da jih morajo znova zaposliti, jih je večina pristala na »administrativnem dopustu«, brez dostopov do laboratorija, podatkov. »Takšna zmeda ovira naše raziskave,« je o prvem valu odpuščanj dejala Sarah Cooley iz Nacionalne uprave za oceane in atmosfero (NOAA), kjer je vodila študije o zakisanju oceanov.

Profimedia

Morda bi lahko obrambnemu ministru pojasnila, kako bo to vplivalo na delovanje sonarjev in vojski otežilo iskanje podmornic. A ne bo imela priložnosti, saj so jo ponovno odpustili, vlada pa je predlagala ukinitev celotnega oddelka za raziskave pri NOAA. S tem ZDA izgubljajo ključne vire za zgodnje opozarjanje na naravne nesreče, pa za preučevanja Arktike, kjer temperature naraščajo štirikrat hitreje kot drugje po svetu. In kjer so letošnjo zimo izmerili najmanjši obseg arktičnega ledu v skoraj pol stoletja.
Bela hiša se odpoveduje programu za raziskave globalnih sprememb, kar je verjetno konec nacionalnih ocen podnebja. Študija, ki jo objavijo približno vsaka štiri leta, spremlja trenutno stanje in napoveduje pričakovane trende za prihodnost. Je najcelovitejši pogled vlade na spremembe in služi kot ključni vodnik pri ustvarjanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih načrtov za prihodnost države ter za pripravo na posledice.

Te so vedno hujše, Združene države doživljajo eno podnebno katastrofo za drugo – vključno s požari v Los Angelesu, kjer so bile podnebne spremembe glavni dejavnik za vroče in suho vreme. Dokazi, da so naraščajoče ravni ogljikovega dioksida nevarne, postajajo le še bolj prepričljivi, ne manj. »Ni sveta, v katerem toplogredni plini ne bi bili grožnja javnemu zdravju,« trdi Kim Cobb, klimatologinja z Univerze Brown. Doktor Cobbova seveda živi v globoki zmoti, takšen svet obstaja, reče se mu Bela hiša Donalda Trumpa.

Plenilska agencija

Podobno uničujoče spremembe doživlja Agencija za varstvo okolja (EPA), ki jo je pred več kot petdesetimi leti ustanovil republikanski predsednik Richard Nixon. Njegov izbranec za prvega direktorja William Ruckelshaus se je brezkompromisno lotil največjih onesnaževalce in postavil zgled naslednikom. Vsi niso bili tako načelni, Anne Gorsuch (mati sedanjega konservativnega vrhovnega sodnika Neila Gorsucha), ki jo je na čelo agencije postavil predsednik Ronald Reagan, je tako silovito oklestila proračun in moralo zaposlenih, da je moral Reagan na pomoč znova poklicati Ruckelshausa.

Podobno se je izkazal Scott Pruitt, ki je pod Trumpovo prvo vlado prevzel EPA. Zaradi razsipanja javnega denarja za draga potovanja je moral odstopiti, njegov mandat so celo republikanski poslanci označili za »sramoten«. A se ne more niti primerjavi z Leejem Zeldinom, ki ga je tokrat nastavil Trump. Nemudoma je dal vedeti, da bo povsem na novo zastavil poslanstvo agencije: v videonagovoru marca letos ni niti enkrat omenil okolja ali zdravja, poudaril je le nižanje življenjskih stroškov, tako da bo agencija pocenila nakup avtomobilov, ogrevanje domov in vodenje podjetij.

Zeldin se odkrito hvali, da »zabija bodalo v srce« podnebne zakonodaje. Cilj je razveljaviti strožje omejitve izpustov iz elektrarn, avtomobilov in tovornih vozil, razrahljati omejitve izpustov nevarnih trdnih delcev, kljub temu da so že sedanja merila skoraj dvakrat blažja od priporočil Svetovne zdravstvene organizacije in kljub dejstvu, da vsak tretji Američan živi na območju z nevarno onesnaženim zrakom. Njegova razlaga? ZDA so že dosegle dovolj velik napredek pri izboljšanju kakovosti zraka.

Profimedia

Najbolj skrb zbujajoč je napad na »ugotovitve o ogroženosti« iz 2009, ko je EPA toplogredne pline uradno razglasila za nevarnost za zdravje in javno blaginjo. To je bil temelj vseh nadaljnjih ukrepov za zmanjšanje izpustov, zdaj ga želijo razveljaviti. Agencija se v rokah Zeldina spreminja v vladno orodje za njihovo ponovno naraščanje. »Vrtaj, dečko, vrtaj« je znova udarno geslo, potem ko so ga 2010 po izlitju nafte z vrtalne ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu za nekaj časa potisnili na stran.

Industrija fosilnih goriv dobiva nove usluge in odpustke: dovoljenja za vrtine v nacionalnih parkih na Aljaski, pa Trumpove napovedi, da si želi več kurjenja premoga, goriva z največ ogljičnimi izpusti. Zeldinov notranji napad na EPA je tako obsežen, da bi lahko vplival na vse, od onesnaženja zraka z arzenom do nadzora nad invazivnimi vrstami v ZDA.

Nevednost kot rešitev

Razveljavljanje okoljskih predpisov je zapleten in dolgotrajen postopek, kar je postalo očitno že v prvem Trumpovem mandatu, ko so številne pobude končale na sodiščih in bile tam pogosto razveljavljene. Sedanja Trumpova ekipa je ubrala preprostejšo pot in podjetjem sporočila, da lahko kar prek elektronske pošte zaprosijo za izvzetje iz določenih okoljskih predpisov, predsednik pa bo »sprejel odločitev«. Kar pomeni odpiranje stranskih vrat mimo zakonodaje. Hkrati tudi na EPA poteka kadrovska čistka, kar pomeni manj učinkovit nadzor nad kršitvami. Zmanjšanje sredstev za raziskave (npr. napovedana ukinitev oddelka za preučevanje vplivov okolja na javno zdravje) še dodatno zmanjšuje možnosti, da bi posledice ukrepov sploh lahko razumeli, kaj šele omilili.

Vlada je v zadnjih mesecih ukinila tudi objavljanje nekaterih podatkov o kakovosti zraka, vse skupaj pa ustvarja nekakšno namensko ignoranco: ne moreš omejevati nečesa, za kar ne moreš dokazati, da je škodljivo, škodljivosti pa ne moreš dokazati brez raziskav. In zagotovo ne moreš rešiti težave, za katero sploh še ne veš, da obstaja. Ta logika ni nova, a še nikoli ni bila tako surovo učinkovita. Ameriška znanstvena skupnost opozarja, da gre za sistemsko izničenje dolgoletnega znanja, in to prav v času, ko so podnebne katastrofe vse pogostejše in hujše. »Država se hitro vrača v svojo bolj onesnaženo preteklost,« opozarja Joan Casey, okoljska epidemiologinja z Univerze v Washingtonu. Zeldin pravi, da gre za »začetek zlate dobe ameriške blaginje«. Hrepenenje po mitskih »dobrih starih časih« je vtkano globoko v drob gibanja MAGA, v podnebni politiki takšna nostalgičnost pomeni vračanje v zasmrajeno preteklost, a skoraj brez nadzora, omejitev, brez skrbi za posledice.

Profimedia

Joe Aldy, profesor okoljskih politik na Harvardu, ohranja nekaj optimizma, saj je kljub Trumpovemu »dramatičnemu zasuku« na področju podnebnih sprememb in prehoda k čistejšim virom energije »težko reči, kakšen bo vpliv te vlade«. Ne samo zato, ker je uvajanje sprememb dolgotrajen postopek, ampak ker so nekatere politike, kot so naložbe v proizvodnjo čiste energije, že uveljavljene in naj bi bile po njegovem mnenju trajne.

Toda kot je dejal sloviti ameriški komik George Carlin: »Nikoli ne podcenjujte moči neumnih ljudi v velikih skupinah.« Morda bodo ZDA preživele »zabijanje bodala v srce« okoljskih predpisov, toda EPA bo leta izgubila na stranpoteh. To je čas, ki ga nimamo. Svetovna meteorološka organizacija je v poročilu o stanju podnebja za lansko leto zapisala, da so znaki segrevanja, ki ga povzroča človek, »dosegli nove razsežnosti«, posledic pa »ne bo mogoče odpraviti več sto, če ne več tisoč let«.

Čeprav po decembrski raziskavi večina Američanov verjame, da je segrevanje podnebja resnično in da ga večinoma povzročajo ljudje, zaradi tega pa so vsaj »nekoliko zaskrbljeni«, je nevarnost hkrati oddaljena v nedoločeno prihodnost. In se hitro razgubi ob trenutnih in bolj jasno razumljivih težavah. Denimo ceni jajc.

Novi predsednik je zmagal na volitvah, kjer so varovanje okolja komaj omenjali, čeprav je bilo štiri leta poprej zelo pomembna skrb volivcev. »Trump povzroča, da spregledamo podnebne spremembe. Iz glavne teme so se spremenile v skoraj neobstoječo,« je bila v pogovoru za televizijsko fokusno skupino žalostna ena od ameriških volivk. Prvi vodja okoljske agencije, republikanec Ruckelshaus je zgodaj opozarjal, kaj se pripravlja. Že 2016 je bil tako zaskrbljen, da je raje kot Trumpa podprl demokratko Hillary Clinton. Napovedal je, da bo v primeru Trumpove zmage na čelo EPA prišel nekdo, »ki ne verjame v agencijo in jo bo poskušal razbiti«. Potreben je bil drugi mandat, ampak z njim je Ruckelshausovo opozorilo še pomembnejše: »Mislim, da je Trump strašljiv.«