V Gruziji so pot v EU in Nato tlakovali že z zapisom v svoji ustavi, a nova vlada je sklenila, da bo na leto 2028 odložila vse aktivnosti v zvezi s približevanjem države k EU. Proevropsko predsednico države, ki se ji izteka mandat, so zamenjali z nekdanjim prorusko usmerjenim nogometašem. Ljudje so na ulicah. Povsem jasno je, da je v ozadju vsega Rusija.

V bistvu je bilo to tudi pričakovati. Že dolgo je jasno, in to je Putin poudaril že večkrat, da ne bo dopustil, da bi se na ruskih mejah zasidral NATO. Nikoli ga ni motilo sosedstvo z Evropsko unijo, a zahodne vojaške alianse ne dopušča na svojih mejah. »Nimamo nič proti. Suverena odločitev vsake države je, ali se bo pridružila gospodarskim zavezništvom ali ne,« je že leta 2022 dejal Putin na Mednarodnem gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu. Problem je nastal, ko se je danes med Natom in Evropsko unijo vzpostavil skoraj enačaj. Večina članic EU je namreč tudi članic Nata.

Angela Merkel je bila zadnja v EU, ki je uspešno balansirala odnose s Putinom. Današnji evropski politiki pa pozivajo k oboroževanju in grozijo z vojno, še bolj to počne NATO. Vpliv slednjega se je najbolj vidno zasidral v Ukrajini, ki jo mnogi vidijo kot ozemlje spopada med Rusijo in Natom ali celo ZDA in manj kot vojno med Rusijo in Ukrajino. Rusija je sicer leta kritizirala poskuse Ukrajine, da se pridruži zvezi Nato, ker je vodilo tudi do napetosti med Moskvo in Zahodom. Putin je pred rusko invazijo na Ukrajino od ZDA in Nata zahteval pravna jamstva, da Ukrajina ne bo sprejeta v Severnoatlantsko zavezništvo.

Niti za trenutek ne pomislim, da bi zmanjševala odgovornost oziroma krivdo Rusije za to vojno. Danes se lahko Putin stokrat izgovarja, da ga je v to pravzaprav potisnil NATO oziroma ZDA. Toda načrti in namere so eno, oboroženi napad na samostojno, suvereno in mednarodno priznano državo pa je drugo. To je vojni zločin. Res je tudi, da so se zahodni zavezniki zelo trudili mahati biku z rdečo ruto. Na žalost to počno vse bolj in bolj. Ne vsi.

Številni že opozarjajo, da se je treba tudi zaustaviti in malce premisliti, a ne še večina. Ko imaš na eni strani evropsko-ameriško alianso, ki za rešitev vojnega spopada vidi možnost samo v oboroževanju, na drugi strani pa imaš nasprotnika, ki je že dokazal, da sam politične konflikte najraje rešuje z vojno, je pač stara celina v položaju, kakršnega imamo danes. V pričakovanju vojne. Pa je ta res edina rešitev?

Spreminjanje zgodovinske geopolitike

Po razpadu Sovjetske zveze se je v novonastalih državah vzhodnega bloka zdelo, da gredo stvari v pravi smeri demokratizacije. Celo sama Rusija se je začela odpirati demokratičnim procesom. S prihodom Putina na oblast se sprva ni veliko spremenilo, a povsem jasno je, da si je kmalu izbral pot hegemona. Ponovno želi pod svoj vpliv vrniti vse države, ki so bile v prejšnjem stoletju ali sestavni del Sovjetske zveze ali pa kasneje, ko so se osamosvojile, še vedno pod ruskim vplivom.

Evropska unija je to opazovala od daleč in videla priložnost v postopnem približevanju teh držav evropski povezavi. Pristopni postopek k Evropski uniji je dolg in zelo zahteven. Od vsake kandidatke zahteva, da najprej dokaže demokratizacijo svoje družbe in šele potem tudi opravi vse tehnične mehanizme približevanja. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so ti procesi potekali v Srednji in Južni Evropi.

Na začetku 21. stoletja je bil evropski zemljevid precej drugačen. Evropska unija je v svoj okvir poleg Slovenije uspešno vključila Poljsko, baltske države, Češko, Slovaško in Madžarsko, Hrvaško pa tudi balkanski Romunijo in Bolgarijo. Torej tudi nekatere države, ki so do pred kratkim živele pod močnim sovjetskim oziroma ruskim vplivom. To Rusiji zagotovo ni bilo všeč.

Profimedia

Za druge države, nekdanje članice Sovjetske zveze je EU ustanovila tako imenovano vzhodno partnerstvo. To je bilo vzpostavljeno leta 2009 kot skupna pobuda med državami EU in šestimi partnerskimi državami Vzhodne Evrope in Južnega Kavkaza: z Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino. Vzhodno partnerstvo omogoča tem državam nove pogodbene odnose, poglobljene in celovite sporazume o prosti trgovini, prizadevanja za liberalizacijo vizumskega režima in večstranski okvir, ki omogoča razpravo o teh vprašanjih.

Nekatere države so te možnosti izkoristile, druge spet ne. Gruzija, Republika Moldavija in Ukrajina so najprej sklenile pridružitvene sporazume o prosti trgovini, sklenjene leta 2014, in te države so odnose med navedenimi partnerskimi državami in EU pripeljali na novo raven. Vse tri države so dobile status kandidatke med letoma 2022 in 2023.

Preostale tri države Armenija, Azerbajdžan in Belorusija niso pokazale takšnega zanimanja. Armenija je leta 2017 ob robu 5. zasedanja vzhodnega partnerstva sicer podpisala celovit in izboljšan sporazum o partnerstvu, a večjega napredka ni zaznati. Z Azerbajdžanom so se istega leta šele začela pogajanja o tem sporazumu, Belorusija pa je 28. junija 2021 celo prekinila sodelovanje v vzhodnem partnerstvu. Glede na tesno prijateljstvo beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom drugega tudi ni bilo mogoče pričakovati.

Vzhodno partnerstvo je zaradi zaostritve odnosov med Zahodom in Rusijo ob vojni v Ukrajini naletelo na trd oreh. Rusija se je namreč začela aktivno vpletati v notranje zadeve držav, ki jih ima za del »svojega sveta«.

Tiktok »zmagal« v prvem krogu predsedniških volitev

Šokantna zmaga ultranacionalista Călina Georgescuja v prvem krogu predsedniških volitev v Romuniji je v Bruslju in po vsej Evropi sprožila strah, da bi Moskva morda poskušala privabiti v svoje okrilje celo članico EU in Nata. Po spornih volitvah v Moldaviji in Gruziji je strah objektivno upravičen.
V Romuniji je bil prvi krog predsedniških volitev 24. novembra, rezultati so šokirali ne le Romunijo, ampak vso Evropo. Po preštetju skoraj vseh glasovnic je Călin Georgescu zbral 22,94 odstotka glasov, druga je bila Eleno Lasconi, ki je prejela 19,17 odstotka podpore. Favorizirani aktualni premier Marcel Ciolacu je na koncu pristal na tretjem mestu.

Georgescu je v zadnje dni pred volitvami vodil intenzivno kampanjo na družbenem omrežju tik tok, v kateri je pozival k ukinitvi pomoči Ukrajini. Skeptičen je tudi glede članstva Romunije v Natu. Bruseljski Politico je o njem zapisal: »Srebrnolasi, vitki in čisto obriti Georgescu je večino svoje kariere preživel v uradništvu, specializiran je za področje kmetijstva. Dejansko je bila prehranska politika močno zastopana v njegovi kampanji. Pozival je, da mora biti država bolj samozadostna tako pri kmetijstvu kot pri proizvodnji energije.«

Tega 62-letnega zmagovalca prvega kroga Politico prikazuje kot cepilskega skeptika, ki podpira Rusijo in ki hvali fašistične voditelje svoje države iz druge svetovne vojne. Georgescu ima približno 3,8 milijona všečkov na tiktoku in 298.000 sledilcev, medtem ko njegovi videoposnetki redno privabljajo milijone ogledov. Zato je bila prva reakcija EU, da to razčisti s Tiktokom. Predstavnike tega omrežja so povabili na zaslišanje v Evropski parlament. Ti so na zaslišanju zavrnili obtožbe, da omrežje ni ustrezno obravnavalo političnih vsebin, povezanih s prvim krogom predsedniških volitev v Romuniji.

Reagirala je tudi Evropska komisija. Podpredsednica komisije Henna Virkkunen, pristojna za varnost, demokracijo in digitalizacijo, je sporočila, da komisija od Tiktoka zahteva hrambo podatkov, povezanih s celotnim volilnim obdobjem v Romuniji. Evropska komisija je nedavno, in sicer 17. decembra 2024, tudi začela uradni postopek proti družbi Tiktok zaradi kršitve akta o digitalnih storitvah. Nanaša se na zahtevo, da Tiktok ublaži sistemska tveganja, povezana z integriteto volitev, zlasti romunskih. Poznavalci pravijo, da je vloga kitajskega tiktoka zelo verjetno povezana z Rusijo.

Profimedia

Reakcija je sledila tudi v Romuniji. Kot poročata romunska tiskovna agencija Agerpres in francoska AFP je romunsko ustavno sodišče razveljavilo celoten volilni proces predsedniških volitev. Sprva je sicer sodišče potrdilo izid prvega kroga, a po razkritjih vloge Tiktoka je ustavno sodišče razveljavilo rezultat prvega kroga volitev in zahtevalo, da se celoten volilni postopek ponovi od začetka.

»Rezultat tega tihega, a ekstremističnega proruskega kandidata je del hibridne ruske vojne proti evropski demokraciji,« je dejal Siegfried Mureșan, konservativni romunski poslanec v Evropskem parlamentu. Medtem pa voditelja Madžarske in Slovaške, oba v EU, že zagovarjata proruska stališča, in lahko se zgodi, da se jima kmalu pridruži še Češka, če bi nekdanji premier Andrej Babiš zmagal na parlamentarnih volitvah prihodnje leto.

Moldavija pred odločitvijo med EU in Rusijo

Od razglasitve samostojnosti leta 1991 se za vpliv na Moldavijo, državo, ki leži med Ukrajino in Romunijo, bori tako Zahod oziroma Evropska unija kot tudi Rusija. Pridružitveni sporazum med EU in Moldavijo je začel v celoti veljati 1. julija 2016. Leta 201 se je EU odločila Moldaviji ukiniti vizumski režim za vstop v države EU. Moldavija je zaprosila za članstvo v EU 3. marca 2022.

Evropski svet ji je 23. junija 2022 podelil status države kandidatke in Evropsko komisijo j pozval, naj Svetu poroča o izpolnjevanju pogojev, določenih v mnenju Komisije o prošnji za članstvo. Voditelji in voditeljice EU so se decembra 2023 odločili, da bodo začeli pristopna pogajanja z Moldavijo. Na podlagi napredka Moldavije so voditelji in voditeljice EU marca 2024 pozvali Svet, naj hitro sprejme osnutek pogajalskega okvira.

S pridružitvenim sporazumom se odpravljajo uvozne dajatve za večino blaga, s katerim trgujeta EU in Moldavija, zagotavlja pa se tudi širok vzajemni dostop do trgovine s storitvami za obe partnerici. Tako podjetja iz EU kot moldavska podjetja lahko nediskriminatorno ustanavljajo hčerinske družbe ali podružnice. To pomeni, da se pri ustanavljanju podjetja na trgu partnerice obravnavajo kot domača podjetja.

EU je pomembna partnerica Moldavije tudi na področju varnosti in obrambe. EU je med letoma 2021 in 2024 iz Evropskega mirovnega instrumenta v podporo modernizaciji oboroženih sil Republike Moldavije namenila 137 milijonov evrov. V tem smislu je Moldavija za Ukrajino druga največja prejemnica dvostranske pomoči iz Evropskega mirovnega instrumenta.

To ni naključje, saj je Moldavija – podobno kot Ukrajina – v težkem geopolitičnem položaju. Kajti Pridnestrje na vzhodu države ni pod nadzorom moldavskih oblasti. Leta 1990, torej leto pred razglasitvijo neodvisnosti Moldavije, se je odcepilo. Prišlo je do kratkotrajne vojne z Moldavijo, ki se je končala julija 1992 s premirjem, po tistem pa je ta konflikt zamrznjen. V polmilijonskem Pridnestrju je tretjina prebivalcev Rusov in četrtina Ukrajincev.

Zanimivo je, da njihovo Pridnestrjsko republiko ne priznava kot državo niti Rusija, ki ima tam 1500 vojakov. Ruska vojska je leta 2022 poskušala prodreti tudi na jugozahod Ukrajine proti Odesi, da bi vzpostavila kopensko zvezo s Pridnestrjem, kar bi lahko zatem vodilo tudi do napada na Moldavijo. A ukrajinska vojska je ustavila ruski prodor proti Odesi.

Oktobra letos so imeli v Moldaviji predsedniške volitve. Zmagala je dosedanja in proevropska predsednica Maia Sandu. Predsednica si je že dlje prizadevala, da bi članstvo v EU podobno kot v Gruziji zapisali v ustano. Zato je na dan volitev razpisala o tem tudi referendum. Ohrabrjena je bila s predvolilnimi anketami, po katerih sta dve tretjini volivcev podpirali proevropsko usmeritev države. A referendum je pokazal povsem drugačno sliko. Volilna udeležba je bila samo 50 odstotna. Samo 50,35 odstotka volivcev je podprlo evropsko pot, kar 49,65 odstotka pa jih je bilo proti.

Predsednica Sandu je izjavila, da so »kriminalne združbe, ki so jih podprle tuje sile, sovražne do naših nacionalnih interesov, podkupile 300 tisoč glasov«. Kljub temu je Evropska unija je pozdravila te izredno tesne rezultate in obsodila »neprimerno maligno vmešavanje Rusije«. Tudi evropski opazovalci moldavskih in gruzijskih volitev so opozorili na očitna prizadevanja Rusije, da bi vplivala na rezultate volitev tako v Moldaviji kot tudi v Gruziji.

Profimedia

Pred nekaj dnevi pa je Moldavijo zadela nova nesreča. Parlament je razpisal 60-dnevne izredne razmere. Njihova odločitev je povezana z napovedjo Ukrajine, da s 1. januarjem ne bo podaljšala pogodbe o tranzitu z rusko energetsko družbo Gazprom. S tem bo ogrožena oskrba Moldavije s plinom, pa tudi z električno energijo. Država je skoraj popolnoma odvisna od ruskega plina. Vsako leto ga namreč uvozi približno dve milijardi kubičnih metrov, kar je ključno za delovanje elektrarne Cuciurgan v odcepljeni Pridnestrski republiki. Ta elektrarna zagotavlja kar 70 odstotkov celotne električne energije v tej državi. Problem je tudi z dobavo plina.

»Zagotoviti moramo, da bo letošnja zima zadnja, ko bo Kremelj lahko ogrozil našo energetsko varnost,« je med razpravo v parlamentu dejal moldavski premier Dorin Recean. Prepričan je, da bi ruski Gazprom lahko uporabil alternativne poti za transport plina v Moldavijo in tako izpolnil svoje pogodbene obveznosti do leta 2026. Moskva medtem zahteva plačilo dolga približno 700 milijonov dolarjev, ki ga Kišinjev ne priznava. Spor glede tega sega v čas pred invazijo na Ukrajino leta 2022 in izhaja iz nenadnega ruskega zvišanja carin, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Gruzija na nogah

Gruzija je zaprosila za članstvo v EU 3. marca 2022 , Evropski svet pa ji je podelil status kandidatke na zasedanju 14. in 15. decembra 2023 v Gruziji. Prozahodno razpoloženje v Gruziji je bilo tolikšno, da so kot svoj politični cilj zapisali celo v ustavo, da želijo postati članica tako Evropske unije kot tudi Nata.

A po letu dni se je Gruzija spremenila. Vrenje se je začelo po oktobrskih parlamentarnih volitvah, na katerih je zmago z več kot polovico glasov dosegla že prej vladajoča stranka Gruzijske sanje, ki jo vodi milijarder Bidzina Ivanišvili. Stranka Gruzijske sanje je na oblast prišla leta 2012. Sprva je imela bolj liberalno, prozahodno politiko. Drugi mandat, ki si ga je zagotovila leta 2020, pa je prinesel velik preobrat. Vlada je liberalnejši del javnosti razburila s sprejetjem zakona o tujem vplivu, ki je napisan po vzorcu podobnega zakona v Rusiji in ki zaostruje nadzor nad civilno družbo.

Razburja tudi zakon o družinskih vrednotah in zaščiti mladoletnikov. Prvi zakon zahteva, da se morajo mediji in nevladne organizacije registrirati kot organizacije, ki »sledijo interesom tuje sile«, če več kot 20 odstotkov svojih sredstev prejmejo iz tujine. Podoben je a v Rusiji in je bil uporabljen za diskreditacijo organizacij, kritičnih do vlade. Zakon o družinskih vrednotah in zaščiti mladoletnikov pa močno omejuje zlasti pravice skupnosti LGBTQI+.

Po volitvah so liberalnejši Gruzijci takoj začeli s protesti. Trdijo, da gre za ponarejene izide in ukradene volitve, izražajo upanje, da bo opozicija enotna v povolilnih aktivnostih. Zaprti opozicijski voditelj in nekdanji predsednik Gruzije Mihail Sakašvili je po facebooku pozval k množičnim protestom. Uradni izidi volitev, po katerih naj bi vladajoča stranka Gruzijske sanje dobila 54,08 odstotka glasov, se namreč močno razlikujejo od izidov vzporednih volitev, ki so jih opravili zahodni anketarji, poroča BBC. Po njih so Gruzijske sanje dobile 40,9 odstotka glasov, opozicija pa 51,9 odstotka.

Zato so se opozicijske stranke odločile, da ne bodo sodelovale v novem sklicu nacionalnega enodomnega parlamenta. Še silnejši izbruh protestov je bil natančno mesec dni po volitvah, ko je vlada sporočila, da bo za štiri leta zamrznila približevanje Evropski uniji. V zadnjih dnevih pa je bilo v Tbilisiju še več nasilnih obračunov med demonstranti in policijo, ki je uporabljala tudi vodne topove in solzivec. Demonstracije so se namreč okrepile, ko je parlament brez volitev kar sam imenoval za novega predsednika Gruzije Mihaila Kavelašvilija.

Profimedia

Novi predsednik je znan bivši nogometaš, saj je igral kot napadalec angleške ekipe Premier League Manchester City, pa tudi številnih ekip v švicarski superligi. V parlament je bil prvič izvoljen leta 2016 kot član Gruzijskih sanj, leta 2022 pa je soustanovil ljudsko politično gibanje, ki je bilo povezano z Gruzijskimi sanjami in postalo znano po svoji močni protizahodni retoriki. Kavelašvili je bil tudi eden od avtorjev kontroverznega zakona o tujem vmešavanju.

Inavguracija novega predsednika je napovedana za 29. december, a je sedanja prozahodna predsednica Salome Zurabišvili napovedala, da ne bo odstopila. Zahteva ponovitev volitev, kar je premier Irakli Kobahidze zavrnil. Tudi protestniki v času, ko to pišemo, še vedno vztrajalo na ulicah Tbilisija in drugih gruzijskih mest. Imajo dve glavni zahtevi: nove volitve po spornem glasovanju v parlamentu  in vrnitev države na evropsko pot, zapisano v ustavi njihove države.

Razkazovanje mišic

Nedvomno vsi dogodki, ki jih opisujemo, kažejo, da Putinova Rusija jasno sporoča Zahodu, da je ta del Evrope od nekdaj pod njeno ingerenco in da zahodnim silam ne bo mirno dopustila, da v teh državah prevzamejo svoj vpliv. V Ukrajini je to storila na ekstremen način, z vojaško agresijo. Na žalost kaj podobnega ni izključeno niti v kateri od omenjenih držav. To bi seveda obremenilo rusko vojsko, ki napada Ukrajino, a v vojnih razmerah ni nič nemogoče.

Drugi faktor, ki ga je tudi vredno upoštevati, je samo prebivalstvo v teh državah. To je v preteklem stoletju, nekod pa tudi v tem, živelo pod diktatorskim režimom. V takšnih režimih so ljudje prestrašeni in večina se ni pripravljena javno upreti nedemokratičnim politikam. Tako se lahko dovčerajšnja podpora EU v strahu tudi spreobrne.

Tudi zato bi bilo zelo modro čim prej končati vojno v Ukrajini. Evropska unija bi morala kot svoj temeljni interes prepoznati mir in ne vojne. Po drugi strani pa do zob oborožena Rusija, tudi če bi bila poražena v Ukrajini, kar zazdaj ne kaže, ne bo izginila z evropskega zemljevida. Z njo se bo enkrat treba pogovarjati. Morda potem ne bo več takšnega nasprotovanja demokratizaciji evropskega Vzhoda. Evropa je tudi energetsko odvisna od te države, ideje o energetskih virih iz ZDA pa so predvsem zelo drage in koristijo samo njim, EU pa nikakor. Kmalu bomo videli, kaj bo prineslo Trumpovo predsedovanje. Evropa, ki že pol stoletja slepo sledi Ameriki, bo morda ob njem spremenila nekatere svoje poglede in končno rekla: Europe First!