V Nemčiji dovoljena profesionalna pomoč pri samomoru

Z odločitvijo je sodišče odprlo pot k liberalizaciji pomoči pri samomoru. Vsak ima pravico, da od tretjih oseb sprejme ponudbe glede pomoči pri samomoru. To velja tudi za ljudi, ki niso na smrt bolni.

Po nemški ustavi obstaja pravica do samoodločanja glede smrti, je pojasnil predsednik ustavnega sodišča Andreas Vosskuhle. To vključuje tudi pravico, da si nekdo vzame življenje in pri tem sprejme pomoč drugih.

Člen v kazenskem zakoniku je to pravico okrnil, zato so sodniki po pritožbi bolnikov in zdravnikov ta člen razveljavili.

Glede na člen iz leta 2015 so v Nemčiji profesionalno pomoč pri samomoru kazensko preganjali. Zagrožena je bila zaporna kazen do treh let ali globa. Izvzeti so bili samo svojci in bližnji, ki pomagajo pri samomoru. S tem so želeli preprečiti različnim društvom, da bi pomagala pri samomoru.

Vosskuhle je še pojasnil, da včasih brez tretjih oseb posamezniki ne morejo uresničiti svoje odločitve glede samomora, zato je treba to zakonsko omogočiti. Obenem zdravniki in drugi niso zakonsko obvezani, da pomagajo pri samomoru, če to ni v skladu z njihovim prepričanjem.

Zakonodajalec ima tako veliko možnosti, kako upravljati pomoč pri samomoru, ne sme pa biti ta odvisna od tega, ali je nekdo na smrt bolan. Pravico do samoodločanja glede smrt ima vsak v vsakem obdobju svojega življenja, je dodal. "Mogoče bomo njegovo odločitev obžalovali, lahko poskusimo vse, da ga prepričamo v nasprotno, ampak na koncu moramo upoštevati njegovo svobodno voljo," je povedal.

Društva za pomoč pri samomoru običajno za svoje storitve zaračunajo. Glede na pravni izraz profesionalna pomoč ne pomeni nujno plačljive pomoči, ampak bolj, da gre za dejavnost, ki jo redno opravljajo, pojasnjuje dpa. V Nemčiji še vedno ostaja prepovedana aktivna pomoč pri samomoru, torej uboj na zahtevo, na primer z injekcijo. Pri pomoči pri samomoru je sredstvo za smrt le na voljo, bolnik ga mora sam uporabiti.

Nemški zdravniki so se na omenjeni člen v kazenskem zakoniku pritožili tudi, ker so se bali, da bi lahko bili kaznovani za paliativno oskrbo na smrt bolnih ljudi.