"Z žalostjo vas obveščam, da je danes ob 9.34 uri v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu umrl zaslužni papež Benedikt XVI.," je sporočil tiskovni predstavnik Vatikana Matteo Bruni.
Zdravje zaslužnega papeža se je močno poslabšalo v sredo, ko je papež Frančišek ob koncu splošne avdience v Vatikanu sporočil, da je Benedikt XVI. zelo bolan in vernike prosil za posebno molitev za 95-letnega zaslužnega papeža. Prav tako je še isti dan Benedikta obiskal v samostanu Matere Cerkve.
Vatikan podrobnosti o njegovem stanju v tem času ni podal, sporočil je le, da je njegovo slabše zdravje posledica starosti, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
Na Bavarskem rojeni zaslužni papež Benedikt XVI., ki se je pred izvolitvijo za papeža imenoval Joseph Ratzinger, je od svojega odstopa leta 2013 živel v relativni osami v vatikanskem samostanu. Že več mesecev je bilo znano, da je fizično šibak in da komaj govori.
Kot osmi Nemec na čelu Katoliške cerkve in drugi, ki ni bil Italijan v skoraj 500 letih, je izbral ime Benedikt v čast svetemu Benediktu, začetniku zahodnega meništva iz 5. stoletja. Za papeža je bil izvoljen 19. aprila 2005, odstopil pa je 28. februarja 2013 kot prvi papež po skoraj 600 letih. S tem je odprl pot za izvolitev svojega argentinskega naslednika, papeža Frančiška.
BIOGRAFIJA
Nemec Joseph Ratzinger, zaslužni papež Benedikt XVI., ki je danes umrl v 96. letu starosti, bo ostal v zgodovini zapisan kot eden redkih in prvi po več stoletjih, ki je odstopil s položaja. Bil je osmi Nemec na sedežu poglavarja Katoliške cerkve, veljal pa je za zagovornika zelo konservativnih stališč Cerkve.
Papež je bil od 19. aprila 2005 do 28. februarja 2013, ko se je upokojil in tako postal prvi papež po 600 letih, ki je odstopil. Pri tem bi mu lahko sledil njegov naslednik, sedanji papež Frančišek, ki je v zadnjih mesecih odpovedal številne dogodke in zaradi bolečin v kolenih uporablja invalidski voziček, saj je julija dejal, da so za njegov odstop "odprta vrata".
Benedikt XVI. je od odstopa živel odmaknjeno v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, v hiši z lastno kapelo, lepim razgledom na kupolo bazilike svetega Petra in zaščiten pred mestnim vrvežem Rima. Zanj je skrbelo več redovnic in njegov zasebni tajnik Georg Gänswein. Nazadnje se je javno oglasil februarja, ko je prosil za odpuščanje zaradi neukrepanja pri spolnih zlorabah otrok v nemški katoliški cerkvi, ko je bil nadškof.
Rodil se je 16. aprila 1927 v kraju Marktl am Inn na Bavarskem. Njegova družina se je pogosto selila, ker je bil oče v službi na policiji, zato je v spominih kot svoje domače mesto označeval Traunstein.
V spominih je odkrito govoril tudi o tem, da je bil leta 1941, ko je bil star 14 let, proti svoji volji vključen v nacistični podmladek, t. i. Hitlerjugend, a ne za dolgo, ker se je učil za duhovnika. Leta 1943 so ga kot pomočnika vpoklicali v nacistične protiletalske enote in napotili v München.
Leto kasneje so ga napotili na avstrijsko-madžarsko mejo, kjer je gradil protitankovske pregrade. Maja 1945 je dezertiral iz nemške vojske in se vrnil v Traunstein, tam pa so ga kot vojnega ujetnika zajeli ameriški vojaki. Zatem je znova vstopil v semenišče.
Po študiju teologije in filozofije je bil leta 1951 posvečen v duhovnika. Bil je profesor dogmatike na visoki šoli v Freisingu. Kot strokovnjak je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu (1962-1965).
Leta 1977 je postal münchenski nadškof, štiri leta kasneje pa je odšel v Rim ter postal prefekt kongregacije za nauk vere. Bil je eden redkih kardinalov rimske kurije, ki je to postal že pred prihodom Janeza Pavla II. na čelo Rimskokatoliške cerkve. Za kardinala ga je 2. junija 1977 imenoval papež Pavel VI.
Pred izvolitvijo za papeža 19. aprila 2005 je bil Ratzinger tesen sodelavec papeža Janeza Pavla II. Veljal je za ideologa Vatikana, pri čemer je zagovarjal skrajno konservativna stališča Cerkve. Še pred izvolitvijo je bil eden najvplivnejših mož v Vatikanu in po smrti Janeza Pavla II. favorit za njegovega naslednika.
Njegovo papeževanje so poleg zavzemanja za tradicionalne krščanske vrednote preko nove evangelizacije, ki naj temelji na zakonski zvezi in družini, močno zaznamovali tudi škandali. Najbolj je odmeval spor Vatikana z Irsko, ko je v javnost prišlo pismo Vatikana irskim škofom iz leta 1997, v katerem so jim svetovali, naj ne prijavijo domnevnih primerov zlorab otrok policiji.
Temu je sledila prav tako odmevna afera z uhajanjem zaupnih informacij izza vatikanskih zidov, ki so razkrivale sporne finančne posle v vatikanski banki Ior, korupcijo pri podeljevanju poslov in boj za oblast med različnimi strujami znotraj Vatikana. Za uhajanje zaupnih papeških dokumentov je bil obsojen papežev majordom Paolo Gabriele, ki ga je Benedikt XVI. kasneje oprostil.
Letos pa je prosil za odpuščanje zaradi neukrepanja pri spolnih zlorabah otrok v nemški katoliški cerkvi, ko je bil med letoma 1977 in 1982 münchensko-freisinški nadškof. To je storil po objavi poročila odvetniške družbe, da takrat zavestno ni ukrepal v štirih primerih duhovniških zlorab otrok.
V pismu, objavljenem februarja kot odgovor na preiskavo, je vsem žrtvam spolne zlorabe izrazil "svoj globok sram in globoko žalost ter iskreno prošnjo za odpuščanje". "V katoliški cerkvi sem imel velike odgovornosti. Še toliko večja je moja bolečina zaradi zlorab in napak, ki so se zgodile na teh različnih mestih v času mojega mandata," je dodal.
Benedikt XVI. je sicer odgovoren tudi za modernizacijo papeževanja. Med drugim je odprl račun na Twitterju in 12. decembra 2012 objavil svoj prvi tvit. "Dragi prijatelji, vesel sem, da lahko z vami navežem stik preko Twitterja. Hvala vam za dobrodušen odziv. Blagoslavljam vas iz vsega srca," je zapisal.
Vseskozi je nasprotoval "pohlepu" in "samozadostnosti" v Cerkvi in je zavračal vse pozive k modernizaciji Cerkve. Nasprotoval je odpravi celibata v Cerkvi in temu, da bi lahko duhovniški poklic opravljale tudi ženske. Leta 1986 je ostro obsodil homoseksualnost in istospolne partnerske zveze.
Bil je tudi oster nasprotnik komunizma. Leta 1984 je komunistične režime označil za "eno od sramot našega časa". V domovini Nemčiji ni bil najbolj priljubljen, saj je za številne simbol dogmatizma in konservativizma.
Dejstvo, da sta bila s papežem Frančiškom in zaslužnim papežem Benediktom XVI. na svetu hkrati dejansko dva papeža, je sicer vedno znova poskrbelo za napetosti v političnih taborih Cerkve.
