Prešernovi nagradi se nisem nikoli odpovedala, zavrnila sem jo, ker nisem imela pravice, da bi jo sprejela iz tako umazanih rok, za razliko od danes. (…) Ko sem stala na odru v Gallusovi dvorani sem se tresla od strahu in grenkobe. Počutila sem se kot pes. Strah me je bilo, vedela sem, kaj sledi. Grozili so mi, kaj se bo zgodilo, če nagrado odklonim. Vedela sem, kaj me čaka. Najhujši so bili naslednji dnevi, ko so se usula pisma, med katerimi je bilo nekaj celo prijaznih, celo občudujočih, večinoma pa so me psovali, mi očitali vse mogoče. Tisti čas je bil zelo hud.

N1