Preden je ameriški predsednik Donald Trump obiskal Veliko Britanijo, kjer mu je kralj Karel III. priredil sprejem, ki pritiče zgolj kronanim glavam, je na vzhodu Evrope prišlo do domnevnega vdora ruskih dronov v poljski in romunski zračni prostor. »Domnevnega« zato, ker predvsem poljski incident še ni bil dovolj razumljivo pojasnjen, da nad njim ne bi obvisela senca dvoma.

So Poljaki malce dramatizirali, ker je dogodek časovno sovpadel z obiskom njihovega predsednika v Berlinu, kjer je želel odpreti tudi vprašanje nemških vojnih reparacij oziroma plačila odškodnine za škodo, povzročeno Poljski v drugi svetovni vojni?

Britanci so s Trumpom ravnali kot z monarhom, kar je na samovšečnega ameriškega populista naredilo velik vtis. Britanski mediji niso spregledali, da se je Trump, ki je na obisk prišel s svojo slovensko kraljico Melanio, ves čas zelo galantno obnašal in ni varčeval s komplimenti. Kralju je v napitnici na banketu zaupal, da je vzgojil izjemnega sina Williama, o kraljevi snahi Kate Middleton pa, da je čudovita ženska. Princa Harryja ni niti omenil.

Britanci so ugotovili, da se jim je obisk Donalda Trumpa, ki je bolj kot nad demokracijo navdušen nad vsemi drugimi političnimi sistemi in državnimi ureditvami, splačal, saj bo prinesel konkretne investicije in bogato tehnološko sodelovanje. Protestniki in ulični aktivisti tega ne razumejo.

Nasprotno od Britancev, ki so obudili stare vezi s svojo nekdanjo kolonijo, so Poljaki spet potegnili kratko. Njihovega predsednika, ki je upal, da bo od Nemcev iztržil vsaj simbolično odškodnino za nacistično uničevanje Poljske, so v Berlinu kategorično zavrnili, za tolažbo bodo na poljsko nebo poslali kako dodatno vojaško letalo, da se bodo nezaupljivi Poljaki počutili varnejše.

Pripravite se na dolgo, mrzlo zimo in stalno govorjenje o vojni nevarnosti. Vojne sicer najverjetneje ne bo, ampak nekdo si mora pripisati zasluge za mir, kajne?

Poljsko-nemški odnosi dokazujejo, da druga svetovna vojna v Evropi še ni pozabljena, ponekod pa niti še ni končana. Ne gre le za konflikt z Rusijo, kjer je Vladimir Putin zaigral na stare strune t. i. domovinske vojne in danes prepričuje samega sebe (in hipnotizirano rusko javnost), da si nasproti spet stojijo fašisti in svobodni ljudje, da je cilj Evrope in Zahoda uničenje Rusije.

Paradoksalno je, da ruski propagandni aparat v evropskih državah podpira skrajno desnico, med katero najdemo tudi neofašiste in neonaciste. Ampak to še ne pomeni, da se lahko ponovijo mračna trideseta, zaradi katerih se je Evropa že drugič v 20. stoletju znašla v vojni (1939–1945).

Se pa politična elita v Berlinu lahko zamisli nad anketami, v katerih je Alternativa za Nemčijo (AfD) postala najpriljubljenejša politična stranka in bi na naslednjih zveznih volitvah verjetno zmagala. Tisti, ki jih bo zdaj zdaj kap, si lahko oddahnejo: razmere nikakor niso stripovsko črno-bele in AfD pridobiva zlasti zato, ker je izrazito proti vojni in ker – se zavzema za umiritev napetosti z Rusijo. Podobno politično agendo ima vse več skrajno desnih in levih strank v Evropi, ob čemer se velja zamisliti: kam smo padli, da so t. i. radikalci postali večji mirovniki od zmernih, etabliranih meščanskih strank in celo liberalcev?

Danes postaja ključni problem evropskih vlad to, da jih je ne glede na politično barvo zajela nekakšna panika pred vojno, s katero pred davkoplačevalci opravičujejo povečevanje proračunskih izdatkov. Nemška vlada in njeni podporniki so glede strašenja z vojno še posebej radikalni; trditve, češ da smo preživeli »zadnje brezskrbno poletje v Evropi« in da prihaja vojna, se zdijo kot iz kakšnega apokaliptičnega holivudskega filma, ki bi ga režiral (Nemec!) Roland Emmerich.

Tisto, kar se je še lani in predlani zaradi ruskega napada na Ukrajino zdelo razumno, je danes čisto navadna histerija, s katero se lahko primerja kvečjemu ameriška propagandna mašinerija iz petdesetih let prejšnjega stoletja, iz začetka hladne vojne, ko so Američane vseh starosti podučevali, kako ravnati v primeru jedrskega napada.

Zakaj je treba leta 2025 v Evropi zganjati tako očitno histerijo in ljudi strašiti z bližajočo se vojno? Odgovor je večplasten in vsaka država ima pri tem svojo malo računico, skrite motive. Poljski je napihovanje incidenta z droni, velikimi kot otroška jadralna letala iz stiroporja »made in china«, koristilo za utrjevanje vezi z Natom in posebej Združenimi državami. Baltom strah pred Rusi koristi za ustvarjanje vtisa žrtve. Še najbolj hladnokrvni so Romuni, ki so domnevni ruski dron le opazovali in ga spremljali, dokler ni odletel iz države; odziv njihove vojske je bil hladnokrven in racionalen. Pravzaprav je Romunija tokrat zelo pozitivno presenetila.

Na koncu dneva imamo namreč vseeno opravka z zelo kompleksno situacijo, ki jo najbolj tragično občutijo ukrajinski civilisti vsak dan. In vsak dan znova se bolj sprašujejo, čemu sploh ta vojna. Razlogov zanjo bi lahko našli za debel zgodovinski roman. Toda Evropa še kar ni dojela, da se predstava bliža koncu in da se Američani umikajo iz igre, ker je Ukrajina pač del ruskega interesnega območja, medtem ko so Izrael, Gaza in »bližnjevzhodna riviera« del ameriškega.

Ta quid pro quo pa Trump kot trgovec še kako razume, zato lahko uživa v kraljevskem statusu, ki so mu ga priznali prebrisani Angleži. Nekdo, ki se obnaša kot monarh in si je dal pozlatiti vse pohištvo v Beli hiši, bo vedno podlegel izkazovanju kraljevskega spoštovanja. Zato ima Putin več možnosti, da dobi Trumpa na svojo stran, kot vsi kontinentalni evropski politiki skupaj. Ameriški monarh bo storil to, kar je dobro za Ameriko, z Evropo pa se ne bo ukvarjal. Razen takrat, ko ji bo prodajal orožje in grozil z višjimi carinami.

Ob rusko-ameriški pomiritvi, ki jo je kronala prisotnost ameriških častnikov na rusko-beloruskih vojaških vajah Zahod 2025, se zdi eskalacija napetosti med Evropo in Rusijo neizbežna. In kot pravi znana misel ameriškega pisatelja Jamesa Jonesa: »Preden bo kaj boljše, bo najprej še precej slabše.« Zato se pripravite na dolgo, mrzlo zimo in stalno govorjenje o vojni nevarnosti. Vojne sicer najverjetneje ne bo, ampak nekdo si mora pripisati zasluge za mir, kajne?