Konec marca je kot precejšnje presenečenje prispela izjava hrvaškega predsednika Zorana Milanovića, da odpoveduje letošnje srečanje voditeljev Zahodnega Balkana, ki že od leta 2013 sodelujejo v okviru procesa Brdo-Brioni s ciljem pospešiti priključevanja držav s tega območja k Evropski uniji.

Predsednik Milanović je ob svoji odpovedi letošnjega srečanja na Hrvaškem pojasnil, da se je za ta korak odločil zaradi izjav, ki jih srbski predsednik Aleksandar Vučić že leta, v zadnjem obdobju pa še posebej, namenja svojim zahodnim sosedom.

Ko so se pred letom in pol začeli v Srbiji množični protesti študentov proti Vučićevi oblasti in so kasneje prerasli v široke državljanske demonstracije, je takoj na začetku Vučić hrvaško oblast obtožil, da prav ona spodbuja in podpira ta upor oziroma »barvno revolucijo«, kot jo imenuje srbski predsednik.

Menda zato, ker je bila v začetku teh demonstracij na obisku ene od številnih beograjskih fakultet delegacija hrvaških študentov sorodne fakultete iz Zagreba. Sledil je Vučićev napad na vojaško sodelovanje med Hrvaško, Albanijo in Kosovom.

Obtožil je Zagreb, da skupaj z Ankaro in Prištino načrtuje napad na Srbijo, kot odgovor na to pa se je pohvalil z nakupom novih kitajskih hiperzvočnih raket zrak–zemlja, ki so jih Vučiću naklonjeni mediji poimenovali »Zagrebčanke«!

Te rakete lahko dosežejo od 200 do 400 kilometrov oddaljene cilje (Zagreb?). Pa je Vučić prilil še malce olja na ogenj: »S to vojaško povezavo se pripravljajo na napad na nas. Čakajo samo primeren trenutek spopada med Evropo in Rusijo ter na Bližnjem vzhodu …«

Pri tem se skoraj ob vsakem svojem govoru spomni ustaško-nacističnega taborišča Jasenovac, kjer je bilo med drugo svetovno vojno ubitih veliko Srbov, ter med vrsticami ustaštvo pogosto očita tudi sedanji vladi v Zagrebu.

Hrvaški predsednik Milanović si po takšnih obtožbah verjetno res ni mogel dovoliti odprtega konflikta na načrtovanem majskem srečanju procesa Brdo-Brioni.

Konferenco balkanskih voditeljev je odpovedal. Ta odpoved pa zadeva tudi nas, saj je bila prav Slovenija, točneje nekdanji premier in predsednik države Borut Pahor, prvi pobudnik in ustanovitelj tega procesa. Pahor je dal pobudo že leta 2010 in sprva smo govorili samo o Procesu Brdo.

Šele kasneje se je dogovoril s tedanjim predsednikom Hrvaške Ivom Josipovićem za skupno organizacijo tega pomembnega dialoga med državami Zahodnega Balkana. Od leta 2013 tako govorimo o Procesu Brdo-Brioni.

Slovenija in Hrvaška, kot polnopravni članici Evropske unije, lahko Albaniji, BiH, Črni gori, Kosovu, Severni Makedoniji in Srbiji v marsičem pomagata in svetujeta pri njihovem približevanju oziroma vključevanju v EU.

Ta proces si poleg tega prizadeva tudi za krepitev stabilnosti, dialoga ter gospodarskega in varnostnega sodelovanja na tem območju, kar je pomembno tudi za nas.

Širitveni proces Evropske unije je nedvomno v zastoju. Še zlasti na Zahodnem Balkanu. Odgovornost za to lahko pripišemo tako državam članicam EU in bruseljski administraciji, pa tudi državam kandidatkam. Sedanja Komisija je z imenovanjem posebnega komisarja za širitev EU pokazala trdnejšo voljo za širitev od prejšnjih.

Toda če je bil doslej poudarek na pridružitvi držav Zahodnega Balkana, je ukrajinska vojna interese EU zasukala z juga kontinenta proti severu.

Nenadoma je vsa pozornost posvečena kandidatkama Ukrajini in Moldaviji in samo čudimo se lahko, kako menda Ukrajina, kljub divjanju vojne na njenih tleh, zelo uspešno izpolnjuje vse zahtevne tehnične kriterije širitve. Vojaški interesi Unije in strah pred Rusijo so spet odrinili v zadnje vrste čakalnice balkanske države.

Dolgotrajno čakanje na začetek pogajanj je državam Zahodnega Balkana v dobršni meri zmanjšalo upanje, da bodo sploh kdaj prišle do polnopravnega članstva. Zato javnomnenjske raziskave po večini držav kandidatk kažejo na vse manjšo podpro evropski poti njihovih držav. A kot rečeno, mnoge so si krive tudi same.

Med takšnimi nedvomno prednjači Srbija. Odkar jo vodi predsednik Vučić, je njena evropska pot skoraj popolnoma zastala. Njegovo sedenje na štirih stolih – evropskem, ameriškem, ruskem in kitajskem – je članstvo v EU zbrisalo s seznama prioritet.

To vpliva tudi na sosednje države. S tirov, ki vodijo v prepad, sta izskočili le Črna gora in Albanija, ki se edini resneje lotevata pridružitvenih nalog. Takšen položaj na Balkanu pa je s pridom izkoristila Rusija.

Medtem ko so oči bruseljskih funkcionarjev uprte zlasti v Ukrajino, kamor Rusi mečejo bombe, ti isti Rusi po gospodarskih in diplomatskih poteh tiho krepijo svoj vpliv na Balkanskem polotoku.

Stabilnost Zahodnega Balkana je v strateškem interesu naše države. Zato je predsednica Nataša Pirc Musar ob odločitvi svojega hrvaškega kolega reagirala modro. Ni želela komentirati hrvaške odločitve, pa tudi ne ponovnih neprimernih Vučićevih reakcij na sklep Pantovčaka. Tišina je bila v tem trenutku najprimernejša reakcija.

Ne pa tudi dokončna. Mislim, da lahko Musarjeva tokrat nastopi kot bolj nevtralna povezovalka nasprotnih interesov naše sosednje regije. Prav zdaj je namreč najbolj potreben pritisk na Evropsko unijo, da spozna nevarnost njenega zanemarjanja JV Evrope, ker se ji zdi nevarnost močnejša na severovzhodu.

A če nekje bolj ropota, to še ne pomeni, da tihi koraki nekje drugje niso enako nevarni. Če bo Zahodni Balkan prepuščen sam sebi, ni daleč do tega, da bo pod okriljem »matere Rusije« spet močneje dvignil glavo velikosrbski nacionalizem in regijo spet pahnil v nestabilnost.

Ta sicer tli ves čas, a Vučić ima trenutno doma prevelike probleme s študentsko-državljanskim gibanjem, da bi se resneje posvečal temu. Zato pa imata čas Dodik in Putin.

Možnost letošnjega zasedanja procesa Brdo-Brioni (v kasnejšem terminu) zato še ni propadla. Če bi jo predsednica znala pravilno izkoristiti, bi lahko, ob pomoči komisarke Marte Kos in še kakšnega uglednega gosta, spet dvignila vpliv Slovenije na reševanje stabilnosti naše bližnje soseščine.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.