Poraženka Hillary Clinton se je v knjigi spravila na Trumpa

Trump je izid knjige pričakovano pospremil s tvitom. "Fascinantno je opazovati ljudi, ki pišejo knjige in velike članke o meni, vendar o meni ne vedo nič in nimajo nobenega dostopa," je tvitnil Trump in dodal "lažne novice", kar bi sicer lahko letelo na armado pisateljev in novinarjev iz vsega sveta, vendar pa je trenutek tvita dovolj zgovoren glede tarče komentarja.

O knjigi Clintonove ameriški mediji premlevajo že več kot teden dni, saj je založniška hiša modro spuščala vanje odlomke, nekdanja prva dama ZDA je prav tako že opravila nekaj pogovorov. Kmalu se bo odpravila tudi na knjižno turnejo, o kateri konservativci pravijo, da vnaša strah in trepet med demokratsko stranko, ki še vedno išče sama sebe po bolečem porazu, tako kot to velja za Clintonovo.

Knjigi in vplivu Clintonove najverjetneje vsi skupaj pripisujejo prevelik pomen, saj je povsem jasno, da se nikoli več ne bo odločila za predsedniško kandidaturo in kot trdi sama tudi za noben voljeni položaj. Poraz proti kandidatu, katerega zmage ni pričakoval noben resen ameriški analitik, je njeno kariero zapečatil.

Knjiga na 500 straneh opisuje potek lanskoletne kampanje in išče razloge za poraz. Najde jih pri sami kandidatki, vendar Clintonova ni skopa in razloge velikodušno porazdeli naokrog na nekdanjega direktorja FBI Jamesa Comeyja, demokratskega protikandidata Bernarda Sandersa, ruske mešetarje na čelu s predsednikom Vladimirjem Putinom in lažne novice, malce tudi nekdanjega predsednika Baracka Obamo, svoj spol, medije in še koga.

Trumpu ne prizanaša in ga zaradi avtoritarnosti vladanja vrže v isti koš s karakterji pisatelja Georga Orwella in voditelji propadle Sovjetske zveze. "Gre mu enostavno le za prevlado," je zapisala med drugim. Malce bridkega srca opisuje, kako neomajna je vera Trumpovih podpornikov v svojega voditelja, saj pojedo vse, kar jim skuha in položi na mizo, pa naj gre za velike ali majhne laži.

Trumpa opisuje kot človeka polnega sovraštva, med drugim do nasprotnega spola ter povsem nepripravljenega na položaj, ki ga zaseda. Priznava pa, da poraza ni pričakovala in je pred razglasitvijo zmagovalca malce zadremala, da se pripravi na zmagoslavne govore.

Njena knjiga je nebodigatreba za nekatere demokrate, ki želijo čim hitreje pozabiti na katastrofo in se osredotočiti na naslednje volitve, ker menijo, da je bila pač zelo slaba kandidatka. Drugi pozdravljajo njeno analizo in samoizpraševanje zato, da se jim v prihodnje ne zgodi kaj podobnega. Odgovorov je veliko, kateri je pravi, bo pokazal čas. Nedvomno bo knjiga uspešnica.

Clintonova prevzema odgovornost za napake, med katerimi je bilo tradicionalno vodenje kampanje proti kandidatu, ki to ni bil. Sama je delala vse po pravilih, volivci pa so se odločili za kandidata, ki je vodil privlačnejši resničnostni šov, med katerim je brez sramu razpihoval zamere in strahove ameriških volivcev.

Clintonova v knjigi ošvrkne tudi svojega protikandidata v boju za demokratsko nominacijo, senatorja Bernarda Sandersa, ki je napadal njen značaj, in tudi podpredsednika Joa Bidna, nenazadnje pa tudi direktorja FBI Jamesa Comeyja, ki je vodil preiskavo njene elektronske pošte, kar je ob višku ironije Trump letos uporabil kot razlog, da ga je odpustil. Ob tem je napadel tudi časopis New York Times, ki je prvi naredil afero iz njene elektronske pošte.

Clintonova še vedno ne razume, zakaj je ljudje ne marajo, ne glede na to, da je bila prva dama, senatorka, državna sekretarka in dvakrat predsedniška kandidatka. "Zakaj sem tak strelovod gneva? Še vedno ne vem. Deloma mislim, da je to zato, ker sem ženska," v knjigi piše Clintonova.

Med lastnimi napakami med drugim omenja dobro plačane govore na Wall Streetu po finančnem zlomu leta 2008, izjavo za ameriško mrežo CNN, da bo rudarjem ukinila delovna mesta, ker za to v ZDA zaradi globalizacije več ni prostora, in seveda odločitev, da bo na položaju državne sekretarke uporabljala zasebni strežnik elektronske pošte, iz česar je potem New York Times naredil zgodbo, ki so jo republikanci potisnili v uradno preiskavo.

V knjigi prizna, da je naredila napako, ko je Trumpove volivce označila za obžalovanja vredne, in malce ošvrkne tudi predsednika Baracka Obamo, da se ni ostreje odzval na rusko vpletanje v ameriške volitve, ko so imele obveščevalne agencije že dovolj dokazov. Zabavno pri tem je, da Obami to očita tudi Trump.