Drugi so nas krepko prehiteli, knjiga je izšla že v18 jezikih (80 državah), v slovenščini bo septembra pri založbi Beletrina v prevodu nekdanjega dopisnika TV Slovenija Janka Petrovca. Frančišek je prvi papež, ki je spisal avtobiografijo in jo objavil za časa življenja; ne sicer sam, ampak po šestletnem druženju s pisateljem oziroma novinarjem Carlom Mussom.
Pa vendar, zgodba je napisana v prvi osebi. Pri nas je bil takšna izjema kardinal Franc Rode, ki je Bergoglia teden dni gostil na Taboru in ga vozil po Sloveniji. Tudi noben ljubljanski nadškof pred njim ni objavil avtobiografije.
88-letni jezuit ob koncu svojega življenja opravlja ignacijansko spraševanje vesti oziroma razločevanja. Kot bi se spovedal, povedo tisti, ki so knjigo že prebrali. Ve, da bi lahko marsikaj storil ali rekel drugače in bolje. Vrača se v svojo mladost, se sramuje svojega »mlajšega jaza«, ko je, denimo, trmasto vztrajal, da mora sošolec plačati popravilo njegovega kolesa, ker ga je pokvaril, ali ko je nekega drugega sošolca pustil skoraj nezavestnega. »Če pomislim, kaj je največje darilo, ki si ga želim od Gospoda in sem ga izkusil, je to dar sramu.«
88-letni jezuit ob koncu svojega življenja opravlja ignacijansko spraševanje vesti oziroma razločevanja. Kot bi se spovedal, povedo tisti, ki so avtobiografijo že prebrali. Ve, da bi lahko marsikaj storil ali rekel drugače in bolje.
Kar je bilo nekako nerazčiščeno v njegovem življenju, tudi po tej izpovedi še naprej ostaja brez pravih odgovorov. V Upanju se je tem epizodam vnovič izognil. Na primer času, preživetemu v Córdobi med letoma 1990 in 1992, ko je bil po volji jezuitskega generala le še duhovni vodja in spovednik, čeprav je bil desetletje pred tem že jezuitski provincial v Argentini. Le bežno je ta čas omenil kot »temno noč v Córdobi«. Nič več ne zvemo tudi o drugem, malce skrivnostnem obdobju, preživetim v Nemčiji (po letu 1986), ko je raziskoval teologa Romana Guardinija, vendar disertacije ni nikoli dokončal.
Najbrž ni le naključje, da le na kratko omenja škandal spolnih zlorab, ki je prišel na dan med potovanjem v Čile leta 2018. Naj spomnimo na njegove besede, zaradi katerih se je bil primoran opravičiti žrtvam zlorab: »Tisti dan, ko mi bodo prinesli dokaz proti škofu Barrosu (ker naj bi prikrival spolne zlorabe duhovnikov, op. a.), bom spregovoril. Proti njemu ni nobenega dokaza. Vse je klevetanje. Je to jasno?«
Škofu je dovolil, da je z njim obhajal sveto mašo. Prav tako ni pojasnil, zakaj do leta 2018 ni vedel za obtožbe o spolnih zlorabah proti ameriškemu kardinalu Thomasu McCarricku kljub poročilom o njih Vatikanu. Več prostora namenja lepšim spominom s potovanja po Čilu, ko je med letom poročil stevardeso in stevarda. Glede na (ne)razplet afere Marko Rupnik mora naš nekdanji jezuit še vedno uživati papeževo zaslombo. Brez njegove privolitve bi ne bil inkardiniran v koprsko škofijo.
Druga polovica knjige, osredotočena je na papeštvo, je precej manj samokritična; odločno brani njegove včasih kontroverzne odločitve, poroča agencija Associated Press. Kdor v Upanju išče vatikanske trače, bo malce razočaran. Le bežno se dotakne bolj kontroverznih delov svojega papeževanja. Okrepil je kritiko na račun tradicionalnih duhovnikov, ima jih za toge in duševno nestabilne.
»To togost pogosto spremljajo elegantni in dragi kroji, čipke, modni okraski ..., ne naklonjenost tradiciji, ampak klerikalna bahavost. Takšni načini oblačenja včasih prikrijejo duševno neuravnovešenost, čustveno odstopanje, vedenjske težave, osebni problem, ki ga je mogoče izrabiti.«
Papež – spoštujejo ga tudi ljudje, ki Katoliški cerkvi niso blizu – v avtobiografiji ne skopari z anekdotami in šalami. Ena je na misel prišla tudi nam. V četrtek si je doma v Domu sv. Marte pri padcu poškodoval desno roko. Agencije poročajo, da je kljub temu nemoteno opravil vse predvidene dejavnosti in avdience – ne z levo roko.
