»Antifašistični zaščitni zid«, ga je poimenovala komunistična oblast Nemške demokratične republike. Koliko fašistom je dejansko preprečil priti v državo, ni nihče ugotavljal. Pravi namen zidu je bil očiten, a to ni bila obramba pred eno zatiralsko ideologijo, temveč zadrževanje milijonov Vzhodnih Nemcev v socialističnem raju, ki ga očitno niso znali dovolj ceniti.
Skok v svobodo
Štirje milijoni prebivalcev Vzhodne Nemčije so se med letoma 1950 in 1988 preselili v zahodno sosedo. Skoraj trije milijoni in pol so to storili do leta 1961, ko je komunistična oblast, zaskrbljena nad takim odtekanjem prebivalstva, na meji z Zvezno republiko Nemčijo zgradila zid. Pred tem so se državljani NDR v glavnem lahko kar sprehodili čez mejo, potem je migracija na Zahod nenadoma postala dosežek, a prej beg kot selitev.
Med milijoni, ki so pred letom 1961 zapustili Vzhodno Nemčijo, so bili mnogi najbolje izobraženi in kvalificirani ljudje v državi. Vzhodnonemški voditelj Walter Ulbricht je pri sovjetskem voditelju Nikiti Hruščovu izposloval dovoljenje za gradnjo zidu na meji, 13. avgusta, le nekaj mesecev potem, ko je odločno zanikal načrte o zidu, so se dela začela. V Berlinu je se je na meji hitro pojavilo na tisoče vojakov in policistov, za njimi pa so prišli gradbeni stroji in vojska delavcev. Dva dni kasneje je vzhodnonemški vojak Hans Conrad Schumann s preskokom bodeče žice poskrbel za najodmevnejši beg čez zid – tedaj resda samo nizko pregrado iz žice. To je ovekovečil zahodnonemški fotograf Peter Leibing, fotografija Schumannovega skoka je postala eden najbolj slavnih prizorov hladne vojne.
Simbol zatiranja
V naslednjih 28 letih je Vzhodno Nemčijo zapustilo še dobrih 600.000 ljudi. Večina jih je dobila dovoljenje za selitev, dobra četrtina jo je na Zahod ucvrla čez druge socialistične države, okoli 40.000 pa jih je dejansko bežalo čez vedno bolj zastraženo mejo med Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Skoraj 1400 kilometrov dolga meja od Baltika do Češkoslovaške (ne vključujoč berlinskega zidu) je bila sčasoma utrjena z bodečo žico, z ograjami, ponekod z betonskim zidom, s stražnimi stolpi, z gnezdi za mitraljeze in patruljami s psi, celo z minskimi polji, čuvalo pa jo je kar 47.000 vojakov posebne mejne straže. Poseben in najvidnejši del te meje je bil berlinski zid. 155 kilometrov dolg in 3,6 metra visok betonski zid, ki je nazadnje obkrožal Zahodni Berlin, je bil skoraj 30 let izstopajoč, fizični simbol ločitve Vzhoda in Zahoda, demokracije in komunističnega zatiranja.
Dovoljenje za ubijanje
Čuvaji zidu niso imeli izrecnega ukaza, naj ubijejo prebežnike, imeli pa so dovoljenje, jih lahko ustavijo z orožjem. Za ustrelitev prebežnikov so lahko računali na pohvale in poviške, obravnava beguncev kot kriminalcev pa je od vojakov na meji zahtevala uporabo orožja. Tak režim je vladal vse od oktobra 1961 do aprila 1989, zahteval pa je na stotine, po ocenah raziskovalcev na berlinski Svobodni univerzi celo več kot 1100 žrtev. Zadnji tak nesrečnik je bil Winfried Freudenberg, ki je 8. marca 1989 čez mejo poskušal pobegniti z balonom, a se je iz neznanega razloga zrušil. Najmlajša žrtev meje je bil komaj šestmesečni dojenček, ki se je med begom zadušil v prtljažniku avtomobila.
Vsi umrli na meji niso bili prebežniki, nekateri so imeli smolo, da so se preveč približali mejni črti in postali žrtve nervoznih stražarjev. Nekaj so jih ubila mine, med njimi tudi 80 let starega kmeta, ki je po nesreči zabredel na minsko polje in pred očmi čuvajev in zdravnika, ki si niso upali med mine, počasi umiral še tri ure. Sorodniki ubitih prebežnikov so postali tarče Stasija, podvrženi zastraševanju in šikaniranju države. Nič bolje se ni godilo sorodnikom prebežnikov, ki so prišli živi čez mejo in je za njihov beg izvedela komunistična oblast – a njihovi bližnji so imeli vsaj tolažbo, da so najbližji še živi.
Kri na zidu
Zahodni Berlin, enklava demokracije sredi komunistične NDR, je bil najpogostejši cilj prebežnikov. Zid je v mestu ločil sorodnike in prijatelje, Vzhodnim Berlinčanom je preprečil delo v premožnejšem in svobodnejšem zahodnem delu mesta. Zahodni Berlin je bil obdan z zidom, a pravi ujetniki so bili prebivalci vzhodnega dela mesta. V prvih dneh gradnje je nekaterim pogumnejšim uspelo z rokami razdreti pregrade iz bodeče žice, drzen in malo tudi obupan prebežnik je z avtomobilom zapeljal in pobegnil skozi ograjo. Že čez nekaj mesecev je skoraj metra in pol visok zid ustavljal vse, razen najdrznejših. Leto dni po začetku gradnje, 17. avgusta 1962, so stražarji med poskusom pobega ubili 18-letnega Petra Fechterja – v bližini slavnega prehoda Checkpoint Charlie ga je ob zidu zadel strel, kakšno uro je vpričo rastoče in vedno bolj jezne množice Zahodnih Berlinčanov počasi krvavel, ne da bi kdo priskočil na pomoč. Ameriškim vojakom, ki so stražili prehod, je bilo zabičano, naj ne prečkajo meje, če nočejo začeti vojne, vzhodnonemškim čuvajem pa tudi ni bilo do tega, da mu pomagajo.
Spominski muzej, posvečen berlinskemu zidu (Gedenkstätte Berliner Mauer), navaja 138 žrtev zidu, od tega sto ljudi, ubitih med poskusom bega čez mejo, 30 naključnih mimoidočih, ker so se preveč približali zidu, in osem stražarjev, ubitih v poskusih prebega. Zadnja smrtna žrtev je bil 5. februarja 1989 20-letni Chris Gueffroy, ki je s prijateljem Christianom Gaudianom poskušal preplezati zid. Mladeniča sta slišala, da so dobili stražarji na meji ukaz, naj ne streljajo več na begunce. Informacija, ki jima jo je zaupal njun prijatelj v mejni stražni, ni držala – šele dva meseca kasneje je tedanji vzhodnonemški voditelj Erich Honecker mejnim stražarjem ukazal, naj prenehajo uporabljati strelno orožje. Gueffroy je bil ubit, Gaudian pa težko ranjen, a je preživel.
Razpoke
Poletje 1989 je minilo brez smrti na zidu, v katerem so se končno začele pojavljati razpoke. Maja 1989 je Madžarska začela odpirati svojo mejo z Avstrijo in Vzhodnim Nemcem, ki so lahko potovali v druge države vzhodnega bloka, ponudila varnejšo možnost prebega na Zahod. Avgusta je Madžarska mejo še bolj odprla, tako imenovani »piknik prijateljstva« med Madžari in Avstrijci v Sopronu 19. avgusta je postal prizorišče množičnega prebega Vzhodnih Nemcev – okoli 900 jih je zbežalo v Avstrijo.
Septembra so se začeli vedno bolj številčni protesti, na katerih so Vzhodni Nemci zahtevali odprtje meja in demokracijo. Vzhodna soseda Poljska je že junija izvedla delno odprte parlamentarne volitve, na katerih je prepričljivo zmagala Solidarnost, na Madžarskem so spomladi pokopali nekdanjega predsednika vlade Imreta Nagyja, usmrčenega po zatrtju upora leta 1956. Odmevnost protestov in hitro spreminjajoče se razmere v Vzhodni Evropi so vzhodnonemške komuniste tako prestrašile, da so pred demonstracijami v Leipzigu 9. oktobra 1989 celo grozili s pokolom, primerljivim s tistim na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Protest, ki se ga je udeležilo okoli 70.000 ljudi, je bil do takrat največji protirežimski protest v zgodovini Vzhodne Nemčije, in komunisti si niso drznili obračunati z demonstranti. Nemirne razmere so kmalu odnesle Honeckerja, ki je odstopil, njegov naslednik Egon Krenz pa je napovedal nov, svobodnejši potovalni režim za državljane Vzhodne Nemčije.
Odprtje po pomoti
Naloga, da ta režim predstavi javnosti, je padla na ramena člana politbiroja Günterja Schabowskega, ki pa ni dobil ustreznih navodil za predstavitev. Nepripravljeni Schabowski je začel na tiskovni konferenci brati iz dokumenta o novih pogojih za pridobitev vizuma, a se je to že slišalo, kot da se bodo vzhodnonemške meje odprle. Kdaj, je zanimalo novinarja, in Schabowski mu je odgovoril: »Kolikor vem, takoj.« Če tako pravi partija, bo že držalo. Milijoni Vzhodnih Nemcev, ki so gledali televizijski prenos tiskovne konference, so razumeli, da so meje zdaj odprte, enako so menili stražarji na meji. V Berlinu so se pred zidom zbrali stotisoči in obmejna straža, ki ni dobila drugih navodil, jih je preprosto spustila skozi zapornice. Sledil je naskok zidu. Na doslej nedostopno, smrtonosno pregrado je najprej splezalo na tisoče Berlinčanov z obeh strani, v nekaj urah pa se je začelo rušenje zidu.
Spomenik in spominki
Zid 9. novembra 1989 ni v celoti padel. Bil je načet, množica je vdrla skozi nekaj najbolj obleganih delov, a glavnina je še vedno stala. A zdaj je bil le neučinkovita, nepotrebna ovira, katere čas je minil. V naslednjih mesecih in letih je bila porušena večina 155-kilometrskega zidu, razen nekaj delov, ki jih je Berlin ohranil kot spomenik in ogromno paleto za umetnike. Velike plošče in drobni koščki zidu so razstavljeni v muzejih ali na policah Berlinčanov in številnih turistov. Kosi zidu so del spomenikov celo v tako oddaljenih državah, kot sta Avstralija in Bahami. Tekač Usain Bolt je po zmagah na svetovnem prvenstvu v atletiki v Berlinu leta 2009 dobil svoj košček zidu v spomin na prizorišče svojih dotlej največjih uspehov.
Padec zidu je bil katalizator drugih revolucij v Evropi. Teden dni po dogodkih v Berlinu se je na Češkoslovaškem začela žametna revolucija. Ob koncu istega leta je padel celo brutalni režim Nicolaeja Ceausescuja v Romuniji. V Sovjetski zvezi so narodi na Baltiku začeli zahtevati demokracijo in neodvisnost. Naslednje leto, 3. oktobra 1990, so Nemci že praznovali združitev države. Z zidom so odšli v zgodovino vzhodnonemški komunisti, ki pa v veliki večini niso odgovarjali za zločine v desetletjih diktature in žrtve zidu. Stražarja, ki sta ustrelila Petra Fechterja, sta bila leta 1997 obsojena za njegov umor. Honeckerjev naslednik Egon Krenz je bil istega leta obsojen na šest let in pol zapora zaradi smrti četverice prebežnikov. A sojenja stražarjem in politikom so tudi v demokratični Nemčiji bolj redkost, plačali so le najbolj izpostavljeni predstavniki padlega režima.