Videli smo Natašo Barbaro Gračner v vsem njenem sijaju. Več ne. Predstava, ki v fragmentih razgalja razkroj evropske družbe, njenih vrednot in jih razveljavlja, drugega za drugim posredno prikazuje vdor birokratskega nerazumnega in nečloveškega Bruslja in EU, ki prek različnih vzvodov jemlje dostojanstvo, izničuje uspehe in uničuje veličino in doprinos velikih vizionarjev in mislecev. Strahotno resnično, smo si lahko rekli ob koncu, ko smo zamišljeni odhajali od dobre predstave velikih igralcev.

Besedilo angleškega dramatika Roberta Ickeja je večplastno. Z izjemnim občutkom za pravo gledališče, klasično zasnovano, je zajel vrsto današnjih vprašanj in milo rečeno nesmislov, skreganih z zdravo pametjo, in tegob današnjega časa, propada civilizacije in evropskega humanizma. Misel nas popelje v srhljiv zaključek, da samo besedilo jasno nakazuje propad evropske civilizacije (zgodovina kot učiteljica v propadu velikih civilizacij govori prav o tem).

Veliki ideali, ki jih lahko danes posamezniki naredijo za dobro družbe s svojim znanjem, da lahko preobrne institucijo v institucijo ponosa, se vedno znova po hitrem postopku izničijo. Dovolj je zapis na omrežju X (nekdanji Twitter), pa nerazumevanje in neznanje, da podlost in škodoželjnost pridobita zagon, ki uniči človeka, ki je ogromno naredil za družbo in je v dani situaciji ravnal strokovno, uspešno vodil kak zavod več mandatov, in je na položaju.

Vse to do te mere, da se mu z neosnovanimi novinarskimi članki, polinformacijami, nepreverjenimi dejstvi ter nerazumevanjem vsebine materije uniči kariera in se zaradi javnega miru politike umakne z vodstvenega mesta, posledično pa se mu sesuje še zasebno življenje.

Družba EU je družba malega človeka, njegovih potreb ter potreb povečini dekadentnih bruseljskih birokratov. Manipulacijo civilne iniciative bruseljska birokracija ne le dovoljuje, temveč tudi na neki način (bolj ali manj zavesten) spodbuja. To gledališko besedilo izrazito in decentno to opisuje. Vsak preprost človek, s podpovprečno izobrazbo ali znanjem, je danes največja nevarnost jedrskemu fiziku, ustanovitelju elitnega inštituta, ki ga uspešno in z dobičkom vodi že nekaj let. Samo en zapis z lažjo ali pollažjo na družbenih omrežjih lahko zaneti neustavljiv požar, ki zruši znanstvenika svetovnega kova.

Tak primer pri nas je prof. dr. Bojan Zalar, uspešni dolgoletni direktor ljubljanske psihiatrične klinike, ki je edini v javnem zdravstvenem sistemu vsako leto ustvarjal pozitivno poslovanje, a so mu prilepili domnevno nasilje, ki še danes ni dokazano, še več, ovrženo je, pa se ga je politika z ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel na čelu lotila na najbolj zahrbten način. Sramota! Zdaj, ko je njegova menjava mimo, so se čudežno izgubili tudi vsi očitki o domnevnem nasilju ter drugih nepravilnostih.

Tudi v predstavi je lik ministrice (Maša Derganc), nekdanje Ruthine študentke, ki ji v zasebnem pogovoru izreče podporo, a javno ji pokaže hrbet in se ji zlahka odpove, zavoljo političnega miru in končanja vsesplošnih napadov v medijih. Ruth upodobi Nataša Barbara Gračner, ki pokaže svojo veličino v primerjavi z drugimi igralkami na odru in upraviči svoj sloves. Odlična zdravnica Ruth, ki ji je resnica in stroka sveta zadeva, a je vedno znova potlačena, ponižana in premagana tako v svoji stroki kot tudi v zasebnem življenju, zaradi osebnih zamer, govoric, blatenja in neizprosne moči medijev ter političnih spletk.

Peter Uhan

Gračnerjeva v vsak trenutek na odru vnese nepozabno energijo, napetost ter izjemno decidirano gradi svoj lik. Tako z dramaturško kot tudi igralsko zavestjo svojega lika ter domišljeno odmerjeno igro. Izpostaviti velja tudi Aleša Valiča, kot njenega podrejenega in njenega odkritega nasprotnika. Valič s svojo držo, jasnimi in kratkimi stavki predstavlja drugo stran stroke na inštitutu, ki je prepletena s politiko, kar uteleša z zadržanim gibom in jasno zvokovno podobo.

Zelo smo bili veseli tudi nastopa Timona Šturbeja kot zbegane transseksualke Sami, ki živi pri Ruth in je zdravi kontrapunkt ter podpora dogajanju Ruth, njenim dilemam in strahu. Pa vedno zanimivega in dobrega Bojana Emeršiča kot sodelavca Briana ter izjemnega Marka Mandića v vlogi neizprosnega in gorečega katoliškega duhovnika Jacoba.

Najmanj nas je prepričala Irena Yebuah Tiran kot Ruthina partnerica, prezenca je bila šibka, igralski naboj majhen. Tokrat nas je presenetljivo razočaral Saša Tabaković s svojim prehitrim in nejasnim govorom, a svoj lik svetovalke za odnose z javnostmi Rebecce je zastavil dobro: enočrtno in agresivno. Prav tako sta nas prepričali Tina Vrbnjak kot Pripravnik ter Saša Mihelčič kot Michael. Žal je bil Uroš Fürst kot Paul tudi artikulacijsko (žal ponovno) slab.

Vsebina drame orisuje, zakaj se dandanes resni ljudje, ljudje z znanjem in moralnim kompasom ne odločajo več za vstop v politiko ali vodenje institucij, ki so v dobro države, humanizma. Spet se nam na drugi strani odpirajo dandanes tako pereča vprašanja rasne, verske in spolne identitete in spolne usmerjenosti. Priča smo propadu humane civilizacije in njenih vrednot, na drugi strani prihodu anarhizma v imenu človeštva, nespameti v imenu pravic, pravic v imenu dolžnosti, škodoželjnosti v imenu pravice do obveščenosti.

Režiser Martin Kušej, naš koroški Slovenec, ki je svojo kariero gradil v avstrijskih in nemških gledališčih, je v klasični režijski pristop lepo strnil tudi mizanscenske gibe ter izluščil vse nepotrebno. Priča smo bili režijsko fragmentiranim dialogom, dobro zamišljenim prihodom in odhodom, tempu predstave in razmejitvi odra. Scena Nemke Jessice Rockstroh, ki prihaja naravnost iz eminentnega Berliner Ensamble, je s svojim delom dodala izjemen nemški vdih, ki je v sklopu vsebine filozofske drame dobro deloval. Spredaj je bilo predstavljeno javno življenje zdravnice, scena zadaj v podestu z odpirajočimi se paneli pa njeno zasebno. Domišljeno, preprosto in učinkovito.

Luč (Stefan Pfeistlinger) je sledila scenski in režijski zamisli. Dogajanje v ordinaciji je bilo prekrito z močno svetlobo, z neonskim svetlobnim vzdušjem. Zasebno pa je bilo prepleteno z barvami intime, svetlobo nežnejše in toplejše barve. Glasba (Aki Traar) je bila dosti agresivna, v težkih basovskih odtenkih, kot kaki izseki iz težke rejvovske zabave. Gledalci smo si občasno morali zatiskati ušesa, saj je bilo na momente zelo moteče. A vendar ne toliko stran od same vsebine drame. Simbolično: težji in nižji toni pretresajo nežne in višje intelektualne vibracije. Dramaturško (Diana Koloini) je bilo dobro zastavljeno, morda bi veljalo kak vsebinsko ponavljajoči se dialog spustiti.

Predstavo Zdravnica Roberta Ickeja v režiji Martina Kušeja si velja ogledati. Sploh če vas današnji svet in moralni kompas današnje družbe, tudi kot vpetosti v EU, bega. Lahko pa tudi zaradi samega užitka dobre gledališke predstave.