rok snežič, miha kordiš Svet24.si

FOTO: Rok Snežič v parlamentu z neustrezno masko...

nadija-bičkova, Kai Widdrington Svet24.si

Bo to Nadijo Bičkovo in njenega novega izbranca ...

Brad Pitt Svet24.si

To je nova izbranka Brada Pitta

janez jansa ek Reporter.si

Janševemu človeku je spodletelo in Janša ni ...

20210527-01061753 Necenzurirano

Operacija Sava: dokument, ki Počivalška & Co. ...

dm1 Njena.si

Sveža resnica o skrivnostnem možu z masko

porzingis Ekipa24.si

Brez USMILJENJA: Dončićev soigralec prejel kazen...

Svet

Novi obrazi: Stanovnik, Kučan, Türk?

Deli na:

Čeprav se zdi, da je v nastopih sedanjih političnih gospodarjev (Türk, Kučan, Stanovnik) veliko nesmislov in protislovnosti, smo videli, da so bili nastopi povezani in usklajeni. Ostane samo še eno vprašanje: Zakaj bi Türk dopustil predčasne volitve, se sprašuje nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

Čeprav se zdi, da je v nastopih sedanjih političnih gospodarjev (Türk, Kučan, Stanovnik) veliko nesmislov in protislovnosti, smo videli, da so bili nastopi povezani in usklajeni. Ostane samo še eno vprašanje: Zakaj bi Türk dopustil predčasne volitve, se sprašuje nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

V dogajanju, ki so ga državljani Slovenije večinoma doživljali kot razkroj vlade in njene koalicije, celo kot državno krizo, so se konec aprila v slovenski javnosti (ob previdnem upanju, da bi se vendar ohranila sedanja Pahorjeva vlada) pojavili predvsem trije zanimivi »scenariji« reševanja:

  1. scenarij o novi vladi,
  2. scenarij o novih volitvah,
  3. scenarij o novih obrazih.

»Scenariji« imajo svoje avtorje: za »novo vlado« (brez volitev, v okviru obstoječe ali rahlo popravljene koalicije) so po logiki in vsej verjetnosti poslanci in strankarski politiki, za katere bi predčasne volitve pomenile tveganje ali celo poraz. Zanimivo, da je volitvam nasprotovala in predlagala novo vlado tudi Türkova nagrajenka in spreobrnjena grešnica Spomenka Hribar, ki je nekoč spadala v trdo jedro Demosa in je leta 1990 prepričala Jožeta Pučnika, naj vlado prepusti Lojzetu Peterletu. Hribarjeva predstavlja povezavo prvega scenarija s tretjim (»novi obrazi«), saj je - kot da bi se v njej prebudila aktivistka Demosa iz leta 1990 - za predsednico vlade predlagala »novi obraz«, bolj ali manj neznano profesorico trženja Majo Makovec Brenčič. Potemtakem bi morda lahko avtorje prvega scenarija razdelili na dve skupini.

  • Prva skupina želi novo vlado s starimi obrazi,
  • Druga skupina želi novo vlado z novimi obrazi.

Drugi scenarij (»nove volitve«) predlagajo opozicijske stranke in predsednik republike Danilo Türk, zanje pa da se, če je mogoče zaupati javnomnenjskim sporočilom, ogreva tudi večina državljanov.

Očitna zastopnika tretjega scenarija (»novi obrazi«), sta bivša predsednika Janez Stanovnik in Milan Kučan, pri tem pa drugi za svoje poglede zavrača oznako »scenarij«. (Kučan je 25. aprila na Pohorju izjavil, da je »čas za odgovornost, ne za scenarije«.) Hkrati je rekel, da »s politiki na trenutnem političnem prizorišču ne bo veliko sreče«. Stanovnik je naredil še za korak naprej, ko je pozval »mladino«, naj stopijo »pod prapor partizanstva, ki je že enkrat rešilo domovino, pa jo bo še enkrat«. Stanovnik je rekel, da OF ni le osvobodila naroda, temveč je izvedla tudi kulturno revolucijo. Napoved, da sta OF oz. partizanstvo že enkrat rešila domovino in da jo bosta »še enkrat«, pri tem pa ni šlo le za osvoboditev naroda, ampak za kulturno revolucijo, dejansko pomeni pobudo za novo kulturno revolucijo. Koncept »novih obrazov«, ki je povsem skladen s to napovedjo, pa ni nov, ampak ga je po jakobinskem in sovjetskem zgledu dodelal in razširil kitajski komunistični voditelj Mao Ce Tung, ki je za potrebe svoje absolutne oblasti pozval mladino, naj obračuna z meščanskimi in s kapitalističnimi elementi, tj. z Maovimi tekmeci ali domnevnimi tekmeci, skratka z neverniki in vsemi tistimi, ki so si upali kdaj pa kdaj pomisliti s svojo glavo. Tako so novi obrazi, dijaki, študenti pa tudi razni kriminalni elementi pobijali učitelje, pesnike, izobražence in tisoče požrtvovalnih ljudi, tudi komunistov. Revolucija je požirala svoje otroke in vse, kar ji je prišlo pod roke.

V Kučanovih in Stanovnikovih izjavah pa je tudi nekaj težavnih oz. protislovnih mest, predvsem, ko gre za sedanji parlament, za aktualno vlado in za sedanjega predsednika Danila Türka. Ob teh izjavah se najprej vprašamo, koga sta mislila, ko sta govorila o »drsenju v dezintegracijo, ko ljudje napadajo osnovne elemente države« (Stanovnik), o »politikih na trenutnem političnem prizorišču« in o nevarnosti, da bi »isti politiki zgolj zamenjali stole« (Kučan). So s politiki na trenutnem političnem prizorišču mišljeni člani sedanje vlade, poslanci DZ in predsednik republike? Kdo pa je bolj (viden, dejaven) na trenutnem političnem prizorišču, če ne Pahorjeva vlada, poslanci sedanjega sklica in predsednik republike Türk? Je Kučan hotel reči, da so to tisti politiki, s katerimi »ne bo sreče«? Se je Kučan obrnil proti politikom, ki jih je nekoč sam poslal v boj? In kdo so »ljudje«, ki napadajo osnovne elemente države? Je to javnost, ki se pojavlja v različnih anketah, je to ljudstvo, ki glasuje na referendumih in na volitvah? Mar predsednika Kučan in Stanovnik protestirata proti javnemu mnenju, referendumom in volitvam? Kako se njuna kritika političnega establišmenta ujema z njunim sklicevanjem na predsednika republike Türka? Ali njega ni na trenutnem političnem prizorišču? Kako je mogoče uskladiti nesporno dejstvo, da je Kučan leta 2008 botroval taboru tranzicijske levice (t. i. levemu trojčku), z očitnim dejstvom, da sta zdaj s Stanovnikom postala najhujša nasprotnika tega tabora?

Stanovnik in Kučan sta proti predčasnim volitvam, vendar tudi proti političnim zamenjavam, pri katerih bi isti politiki »zgolj zamenjali stole«. Sta za »nove obraze« in kulturno revolucijo, hkrati pa izrekata priznanje Danilu Türku (ki zagovarja nove volitve) in ga pozivata, naj s skupino modrih ljudi reši domovino. Stanovnik je prosil predsednika republike Danila Türka, naj povabi v svoj krog ugledne ljudi, ki bi mu odkrito povedali svoja mnenja in mu predlagali poti za izhod iz krize. Je Danilo Türk novi obraz? In kakšna procedura je potrebna, da ugledni ljudje postanejo novi obrazi? Ali da novi obrazi postanejo ugledni ljudje?

Sta Stanovnik in Kučan ugledna ali nova obraza? Od kod in komu pooblastilo za pozivanje k nastopu uglednih ali novih obrazov? Je že kdo zbral ali celo izbral te obraze? So ti obrazi (z izjemo profesorice trženja, ki jo je lansirala Spomenka Hribar) že kaj rekli o svojem nastopu na slovenskem političnem prizorišču? Gre za novo različico šentjakobinskega lutkovnega gledališča, ki je bilo proti koncu devetdesetih let pristojno za lutkovno diplomacijo in kamor so nekoč vodile napeljave iz glavnih štabov tranzicijske levice?

Na svoj način je na ta vprašanja odgovoril nastop predsednika Danila Türka na proslavi Dneva upora proti okupatorju 26. aprila. Türk pravi, da »potrebujemo prelom z našo tranzicijsko navlako. Prelomiti moramo z nebrzdano grabežljivostjo in s tajkunstvom, ki sta povzročila veliko škode in veliko trpljenja delavcev. Odločno moramo odpravljati korupcijo. Razjasniti je treba vse orožarske zgodbe. Mnogi, četudi ne vsi poznejši primeri koruptivne prakse in izigravanja prava in pravosodja, imajo svoje poreklo prav v nekdanji skrivni trgovini z orožjem in v vojnem dobičkarstvu. Prelomiti moramo s prakso ciničnega omalovaževanja pravosodja. Odločno moramo zavrniti potvarjanje zgodovine, ki je seglo vse do ponarejanja arhivskih dokumentov.«

Türk je pri prazničnem razgledovanju po prostranstvih slovenskega in svetovnega življenja nehote razkril pogled v polmračno zaodrje, pravzaprav v lutkovni ustroj slovenske prevratne politike. Njegov govor je - podobno kot Kučanov ali Stanovnikov - razumljiv pod pogojem, da ga razumemo v okviru retorične zvijače, ki ji pravimo asociativno prepoznavanje. Bistvo takšnega prepoznavanja je, da govornik ob prepoznavnih ali dokazljivih dejstvih navaja tudi nesmisle in neresnice, ki jim bralec ali poslušalec verjame, ker jih povezuje z dokazljivimi dejstvi. Korupcija, nebrzdana grabežljivost in tajkunstvo so dejstva. Gotovo niso povezana z eno samo stranko, vendar jih je mogoče, recimo, že s pregledom glavnih naslovov naslovnih strani časopisov zadnjega leta umestiti v območje t. i. levega političnega tabora, tj. skupin, katerih pooblastila segajo v čas prve jugoslovanske privatizacije. Največ priložnosti za privatizacijo nekdanjega družbenega ali državnega premoženja, torej za bogatenje, so imeli politični in gospodarski prvaki jugoslovanske Slovenije, ki so si z občudovanja vredno spretnostjo - tudi po osamosvojitvi, najbrž po krivdi neizkušenega Demosa - organizirali primerno zaslombo in obrambo. Danes se seznam slovenskih bogatašev bere kot seznam članov Foruma 21, ki ga vodi Milan Kučan. Toda Türk in predvsem Kučan, ki oba izvirata iz nekdanje jugoslovanske komunistične nomenklature in nista kakšna nedolžna nova obraza, poznata retorične zvijače, zato privatizacijo, bogatenje in tajkunstvo, meni nič, tebi nič, povežeta s trgovino z orožjem. Bralec ali poslušalec bo po metodi asociativnega prepoznavanja tajkunstvo - namesto s socializmom in Jugoslavijo - povezal z demokracijo in samostojno Slovenijo.

Navedeni scenariji reševanja sedanje krize imajo en sam namen: izogniti se nevarnosti, da bi t.i. tranzicijska levica morala oblast deliti s politično konkurenco ali ji oblast celo prepustiti. V resnici ne gre za tri različne scenarije reševanja slovenske krize, ampak za en sam scenarij združene tranzicijske levice: preslepiti javnost, onemogočiti opozicijo in na novo napisati zgodovino. Türk dejansko govori isto kot Stanovnik in Kučan.

Metoda deluje tudi, ko gre za vprašanje, bolje, za ponarejanje zgodovinske resnice. Ko je sedanji režim (Igorju Omerzi) nezakonito preprečil dostop do udbovskih arhivov in ko je v začetku letošnjega leta iz tega nastal škandal, je bilo jasno, da gre za strah pred zgodovinsko resnico, ki se utegne dotakniti tudi najvišjih ustanov režima. Gre za zaščito podatkov, ki bi lahko naredili škodo nekdanji nomenklaturi; za problem zakrivanja in ponarejanja zgodovinske resnice. Nomenklatura oz. njeni strokovnjaki za stike z javnostmi so se problema lotili prav domiselno. Stanovnik, Kučan in njuni svetovalci so svetovali, naj bi pozornost s problema Udbe in vseh mogočih krivic komunističnega režima preusmerili k partizanstvu in k revoluciji, ki naj polepšata spomine starejših in spodbudita fantazijo mladih ljudi. Nasprotniki Udbe, privilegijev, korupcije ... so mahoma postali nasprotniki partizanstva. Nasprotniki ponarejanja so - s predsedniškim pečatom pro domo sua - postali ponarejevalci.

Čeprav se zdi, da je v nastopih sedanjih političnih gospodarjev (Türk, Kučan, Stanovnik) veliko nesmislov in protislovnosti, smo videli, da so bili nastopi povezani in usklajeni. Ostane samo še eno vprašanje: Zakaj bi Türk dopustil predčasne volitve?

Iz predsednikovih nastopov in ravnanja je razvidno, da pogreša višje in bolj operativne pristojnosti, npr. ko gre za možnost predsednika, da razpusti parlament. Türk si želi več oblasti, v to smer pa ciljata tudi Kučan in Stanovnik. V sedanji krizi ali kljub krizi ni mogoče izključiti domneve, da bi predčasne volitve - zaradi primerne obdelave strokovnjakov za stike z javnostmi - proizvedle rezultat, pri katerem bi predsednik lahko pokazal, kaj zmore - ne glede na »toga pravila« v ustavi in v zakonih. V vsakem primeru, po sedanji ustavi in zakonodaji pa mandatarja predlaga predsednik republike. Ob primerni ustvarjalni pripravi in obdelavi bi ga lahko tudi izbral po svojem okusu. Oči koalicije so uprte vanj, ljudstvo zadržuje dih. Ko bi bile predčasne volitve še letos, bi predsedniku republike za ustvarjalne pobude ostalo še celo leto nedotakljivega mandata, v katerem bi se morda uveljavil kot rešitelj, ki bi se z lahkoto otresel demokratičnih spon in druge »tranzicijske navlake«.