Večji slovenski mediji so polni poročanja o tem, da naj bi si Janša in Pahor prizadevala za »dokončni razpad Jugoslavije« na način spreminjanja mej na območju BiH, Makedonije, Kosova in Črne Gore po etničnih linijah. Med drugim naj bi se po tem načrtu Republika Srbska osamosvojila (in čez čas verjetno priključila Srbiji), enako naj bi se zahodna Hercegovina priključila Hrvaški.
Drži, da je BiH disfunkcionalna država, v kateri se trije narodi – bošnjaški, srbski in hrvaški ne morejo dogovoriti praktično o ničemer. In v takšnem klavrnem stanju bo tudi ostala. Res pa je tudi, da si je težko predstavljati njeno razdružitev na miren način.
Zakaj naj bi se torej slovenski premier in predsednik vseeno zavzela za razdružitev? Stvari je treba včasih zbanalizirati, da se pokaže njihova absurdnost. Postavljeno vprašanje je v stilu: zakaj si je jeti (veliki snežni človek, ki naj bi živel na območju Himalaje) za večerjo spekel palačinke. Ni sicer nobenega dokaza, da naj bi jeti sploh živel, vendar se »v Bruslju govori, da obstaja neuradni dokument, da si je spekel palačinke«. In potem se pojavijo novinarji, ki o tem »ravnanju jetija« pišejo, ter političarke tipa Tanja Fajon, ki se zgražajo nad tem, da je jeti s tem ogrožal požarno varnost v gorah.
Ali torej v resnici obstaja ti. non paper oziroma neuradni dokument, ki naj bi ga Janša poslal predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu in je govora o spreminjanju meja na območju nekdanje Jugoslavije po etničnem principu. Kot so poročali sami novinarji, ga ni »videl še nihče«, sam bošnjaški politik Komšić je povedal, da so mu v Bruslju rekli, da tak dokument ne obstaja, v tiskovni službi od Michela pa pravijo, da ne morejo potrditi njegovega prejema. Janša je zapisal, da se je z Michelom nazadnje srečal lani in bi mu torej težko februarja ali marca karkoli fizično predal. Slovenska veleposlanica v BiH Zorica Bukinac pa je v razgovoru z oblastmi v Sarajevu zatrdila, da Slovenija podpira evropsko pot BiH. Kar seveda pomeni, tudi njeno ozemeljsko celovitost.
In kako je prišel v zgodbo o »razdruževanju BiH« Borut Pahor? Po besedah Komšića je Pahor ob zadnjem obisku predsedstva BiH marca letos člane predsedstva vprašal, ali se lahko v BiH mirno razidejo. Toda, kot je dodal »sam tega ni razumel kot njegovo stališče, bolj kot nekakšno zaskrbljenost«. Član predsedstva BiH Šefik Džaferović iz vrst Bošnjakov pa je dejal, da je Pahor na obisku na začetku marca pripomnil, da v EU obstajajo določeni krogi, ki menijo, da je potrebno zaključiti proces razpada Jugoslavije in bi se šele nato države sprejelo v EU. A Džaferović in Komšić sta mu (pričakovano) povedala, da bi to vodilo v novo vojno. Pahor se je z njuno razlago strinjal. Da, prav ste prebrali: Pahor se je z njuno razlago strinjal! Seveda je bilo stališče srbskega člana predsedstva Milorada Dodika nasprotno – da se lahko mirno razdružijo, kar si bosanski Srbi itak večinoma vseskozi želijo. In kljub vsemu napisanemu so recimo pri časniku Delo objavili zapis, »zakaj sta Pahor in Janša prikimala secesionističnim težnjam Dodika«!?
Komšić je v slovenske voljne medije plasiral še svoje čudenje, zakaj se je Slovenija pridružila hrvaškemu neuradnemu dokumentu o BiH, ki »ni naklonjen celovitosti BiH«. Slovensko ministrstvo za zunanje zadeve je sicer potrdilo, da je Slovenija podprla ta hrvaški neuradni dokument. A težava je, ker je Komšić lažnivo podtaknil, da ta dokument ni naklonjen celovitosti BiH. Resnica je obratna in slovenski mediji bi jo lahko preverili. Dokument govori o tem, da bi morala EU bolj dosledno vztrajati pri reformah v BiH v smeri, da bi se lahko ta država (celovita!) vključila v EU. Vsebino je pozitivno sprejel tudi vodja delegacije EU v Sarajevu Johann Sattler.
Kaj pa v tem dokumentu v resnici moti Komšića? V naslovu smo zapisali, da je on bošnjaški politik v smislu, da v predsedstvu BiH zastopa interese bošnjaškega naroda. Dejansko je Komšić Hrvat (oziroma njegov oče je Hrvat, mama pa Srbkinja), vendar ga imajo Hrvati v BiH za izdajalca hrvaškega naroda in ne njihovega predstavnika. Glede na zgrešeno volilno zakonodajo v tej državi so namreč Bošnjaki kot večinski narod v Federaciji BiH že trikrat izigrali Hrvate in ga oni sami izvolili kot »predstavnika Hrvatov« v predsedstvo BiH. Dejansko je dobil Komšić med Hrvati zanemarljivi delež glasov. Ne le, da ga ne štejejo za svojega predstavnika, pač pa so ga v občinah z večinskim hrvaškim prebivalstvom razglasili celo za nezaželenega – persona non grata. Omenjeni hrvaški dokument o reformah v BiH (h kateremu je pristopila tudi Slovenija) pa predlaga takšne reforme volilne zakonodaje, ki bi onemogočile, da bi na opisani način Bošnjaki še naprej izigravali Hrvate in dejansko oni volili člane predsedstva BiH, ki naj bi zastopali Hrvate. Tako ima bošnjaška stran v predsedstvu zdaj de facto dva predstavnika, srbska enega, hrvaška pa nobenega.
Ravno opisani način izigravanja priča o tem, da tudi Bošnjaki sami prispevajo k destabilizaciji BiH s tem, ko kot večinski narod vsiljujejo svoj »način demokracije«. Sramotno pa je, da zdaj destabilizacijo države podtikajo celo slovenskim oblastem. Prav tako je pritlehno, da recimo Tanja Fajon sedanji slovenski vladi očita netenje vojne na Balkanu, ko pa sama kot predsednica odbora Evropskega parlamenta za stabilizacijo in pridruževanje Srbije k EU s svojim do Srbov arogantnim ravnanjem škodi odnosom Slovenije s to državo.