Ločitev po šeriatskem pravu v EU nima kaj iskati

Na sodnike unije so se obrnili nemški kolegi v primeru para, ki se je poročil in nato tudi razvezal v Siriji, zdaj pa živi v Nemčiji.

Raja Mamisch je leta 2013 razglasil razvezo od svoje žene in Sohe Sahyouni, in sicer tako da je njegov pooblaščenec izrekel predpisano izjavo za razvezo pred verskim šeriatskim sodiščem v sirski Latakiji, to pa je nato ugotovilo razvezo. Gre za t. i. zasebno razvezo, saj udeležba verskega sodišča za to razvezo ni konstitutivna.

Sahyounijeva je nato podpisala izjavo, v skladu s katero je priznala, da je prejela vsa nadomestila, ki ji v skladu z versko zakonodajo pripadajo iz naslova ženitne pogodbe in razveze, do katere je prišlo na podlagi enostranske volje njenega moža, in ga tako odvezala vseh obveznosti do sebe.

Oba sicer zdaj živita v Nemčiji in imata tako sirsko kot nemško državljanstvo, zato je Mamisch zahteval priznanje razveze v Nemčiji in višje deželno sodišče v Münchnu mu je ugodilo ter obenem ocenilo, da je to v skladu z uredbo EU, imenovano Rim III. Sahyounijeva je priznanje razveze izpodbijala, nakar se je omenjeno sodišče z več vprašanji obrnilo na sodišče v Luksemburgu.

To je zdaj ugotovilo, da iz ciljev, ki se uresničujejo z omenjeno uredbo Rim III, izhaja, da ta zajema le razveze, ki jih razglasi državno sodišče ali državni organ oziroma telo pod njegovim nadzorom. Razveza zakonske zveze, ki je posledica enostranske izjave enega od zakoncev pred verskim sodiščem, kakršna je ta v obravnavani zadevi, torej ne spada na področje uporabe omenjene uredbe EU.

Sodišče je sicer še poudarilo, da je od sprejetja uredbe Rim III več držav članic EU v svojih pravnih redih uvedlo možnost, da se razveze razglasijo brez posega državnega organa. Vendar bi vključitev zasebne razveze na področje uporabe te uredbe terjala prilagoditve, za katere je edini pristojen zakonodajalec unije.