Septembra sta prva človeka Evropske unije, Ursula von der Leyen, in zveze Nato, Mark Rutte, tako komentirala nekaj, kar lahko poimenujemo evropsko hibridno vojskovanje.

Kibernetski napadi, sabotaže, požigi in vdori dronov se stopnjujejo iz dneva v dan, je 16. septembra dejala predsednica Evropske komisije. Generalni sekretar zveze Nato je bil še bolj neposreden, ko je dejal, da Rusija postaja vse bolj nepremišljena in da grožnja poleg Ukrajine sega tudi na evropsko ozemlje in ozemlje članic Nata.

Slovenija je članica Evropske unije in Nata ter je tako tudi posredno udeležena v teh aktivnostih oziroma napadih. Še bolj pa so seveda prizadeti naši državljani, ki potujejo po Evropi in se srečujejo z zaprtimi letališči ali železniškimi postajami zaradi dronov ter z napadi na energetske ali telekomunikacijske objekte. Težko bi dejali, da je to zelo intenzivno, je pa seveda moteče in je ena od posledic agresije Rusije na Ukrajino.

Rusija si je prizadevala in si še zelo prizadeva, da Evropska unija ne bi bila enotna pri podpori Ukrajini. Poleg obrambne in vojaške pomoči je za preživetje Ukrajine kot države zelo pomembna finančna pomoč, ki jo zagotavlja EU. Predvsem zaradi te finančne pomoči lahko ukrajinska država zagotavlja delovanje ključnih sistemov socialne države.

Rusija to svojo frustracijo izkazuje tako, da poskuša preliti del konflikta v evropski prostor, posledice pa čutijo predvsem ljudje pri vsakodnevnem življenju. Ne moremo reči, da je to zelo intenzivno, vsekakor pa je moteče.

Prav tako je moteč način, kako aktualna ameriška administracija ne utrjuje enotnega evroatlantskega stališča do ruske agresije, temveč ravno nasprotno. Je pa vsekakor takšen pristop Trumpove administracije streznil EU, da mora za svojo varnost poskrbeti predvsem sama.

Pri tem je pomembno razumeti, da cilj hibridnega delovanja ni nujno povzročiti neposredno materialno škodo. Pogosto gre za precej širšo strategijo, katere namen je ustvarjanje negotovosti, spodkopavanje zaupanja v državne institucije in preizkušanje odzivnosti varnostnih sistemov.

Rusija si je prizadevala in si še zelo prizadeva, da Evropska unija ne bi bila enotna pri podpori Ukrajini.

Posamezen incident se lahko zdi nepomemben, toda njihovo kopičenje postopoma ustvarja občutek ranljivosti. In prav to je lahko eden glavnih učinkov hibridnega vojskovanja: družba začne dvomiti o sposobnosti države, da zagotavlja njeno varnost. Za zdaj ni na razpolago nobenih konkretnih podatkov o materialni škodi. Vsaj del želenega psihološkega učinka pa je bil dosežen.

Če pogledamo, kaj vse se nam dogaja po Evropi, in to uvrstimo v kategorijo hibridnega delovanja, vidimo, da je tega res veliko in da posega v skoraj vse pore družbe. Od vdorov dronov v zračni prostor do fizičnih sabotaž in požigov.

Deležni smo ogrožanja energetske infrastrukture, napadov na pomorski promet, kibernetskih napadov, širjenja dezinformacij in informacijskih operacij, tajnega novačenja izvajalcev za sabotaže, vojaškega ustrahovanja, vmešavanja v politične procese, instrumentalizacije migracij, vohunjenja in zbiranja obveščevalnih podatkov ter motenj dobavnih in logističnih verig.

Nekatere od teh aktivnosti so že dolgoletna stalnica, od kibernetskih napadov in migracij do dezinformacij. Predvsem novejši in zelo vidni so napadi z droni, bodisi kopenski ali pomorski, ter fizične sabotaže, požigi in diverzije. Za slednje se običajno prek spleta, videoigric ipd. rekrutira posameznike za zelo malo denarja ali pa pripadnike organiziranega kriminala, kot se je zdaj zgodilo v Nemčiji.

Napade z droni pa izvajajo (para)državne strukture. Zanje je značilno, da v veliki večini primerov nihče noče priznati, kdo je napadalec. Kljub temu velja mnenje, da za napadi na ladje v Črnem morju, v teritorialnih vodah ali epikontinentalnem pasu dveh članic EU in zveze Nato, Bolgarije in Romunije, stoji Rusija. Ocena je, da za vsaj 90 odstotki teh napadov stoji Rusija, čeprav tega ne priznava.

Seveda se je treba vprašati po motivih za napade na ladje, ki so del logistične oskrbe iz Ukrajine. Verjetno ni Ukrajina tista, ki bi bila primarno motivirana za napade na ladje, ki skrbijo za njeno logistiko. Gre za neke vrste igro slepih miši, pri kateri vsi, ki imajo pokrite oči, skrivaj gledajo.

EU in Nato odločno komunicirata, da bosta okrepila svoje varnostne protokole, predvsem pa, da se ne bomo pustili ustrahovati in ne bomo spremenili svoje politike ter bomo še naprej podpirali Ukrajino, žrtev ruske agresije. Jasno je, da rdeči telefon na relaciji Washington-Moskva deluje in je deloval ves čas vojne. Kakšna so sporočila po njem, je drugo vprašanje.

Ne glede na včasih različne poglede v ZDA in Bruslju na to, kako končati vojno, sem o nečem trdno prepričan: nihče zares ne želi nesorazmerne eskalacije po Evropi, prav tako pa si nihče ne želi, da bi do nje prišlo. K temu prispeva dialog po rdečem telefonu. O ekonomskih in ne nujno nacionalnovarnostnih interesih, ki so več kot očitno sestavni del tega pogovarjanja po rdečem telefonu, pa se splača spremljati ameriške medije.

Na vse skupaj je treba gledati tudi skozi prizmo tega, da gre za napade na demokracijo in demokratičnost naših volilnih procesov. Zato ne presenečajo pobude v EU, da se v kritično infrastrukturo uvrstita tudi volilna oprema in infrastruktura.

Ocena je, da za vsaj 90 odstotki teh napadov stoji Rusija, čeprav tega ne priznava.

Za Slovenijo, majhno državo in državo članico EU in Nata, so stvari zelo enostavne. Še naprej je treba krepiti odpornost države in nadgrajevati protokole zaščite kritične infrastrukture. Vaja Odpornost 2024 je bila stresni test, ki je pokazal, kje smo močni in kje šibki.

Načrt krepitve šibkih točk je bil narejen, redno ga je treba izvajati in nato preizkušati na vajah. Vsi skupaj lahko upamo, da ga ne bo treba preizkušati v praksi. Tukaj ni in ne sme biti prostora za razne igrice in erozijo zaupanja, kajti tako kot imamo vsi korist od tega, da sistemi delujejo, imamo tudi vsi škodo in trpimo posledice, če ti ne delujejo.

Najslabši pa je pristop, s katerim bi samo kupili zadeve od tujcev, katerih edini motiv je dober zaslužek, podatke pa uporabljajo za nacionalne interese lastnih držav in ne Slovenije. Lastnega znanja in izkušenj je dovolj, prav tako volje in želje. Odpornost posameznika se začne doma, s paketom hrane, vode, sanitetnega materiala, obleke, energentov in zdravil za samostojno preživetje 72 ur.

Odpornost države pa se začne z zaupanjem vanjo, da bo zagotavljala delovanje bistvenih sistemov države in skrbela za zadostne zaloge živil in energentov. Ključno pa je seveda razumevanje odločevalcev, da je njihova naloga delati za ljudi in ne obratno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.