Revija Reporter
Svet

Agresor Putin trdi, da je Nato obljubil, da se ne bo širil na vzhod: kaj od tega drži?

Ivan Puc
16 2.456

9. mar. 2022 6:00

Deli na:

Fotografija je simbolična.

Reuters

Osrednji argument opravičevanja oziroma razumevanja ruske agresije na Ukrajino ostaja kršitev obljube Zahoda, da se Nato ne bo širil na vzhod. Obtožba se nanaša pogajanja o združitvi Nemčije leta 1990, po padcu Berlinskega zidu novembra 1989.

V pogovoru za Spiegel je Frank Elbe, tesni sodelavec nekdanjega nemškega zunanjega ministra Genscherja, dejal, da je Genscher v govoru 31. januarja 1990 v Tutzingu povedal, da bo združena Nemčija ostala članica »vendar bi pričakovali, da bo med nadaljnjim razvojem Nato razglasil, da se njegovo ozemlje ne bo širilo proti vzhodu, torej bližje mejam Sovjetske zveze, ne glede na to, kaj se bo zgodilo v Varšavskem paktu«. Ameriškemu državnemu sekretarju Bakerju je bila rešitev z neširjenjem Nata všeč, poskrbel bo, je dejal, da jo bo zavezništvo potrdilo.

Na vprašanje novinarja Spiegla, ali so predstavniki SZ med pogajanji kdaj spomnili na Genscherjev načrt, je Elbe to zanikal, a spomnil, da so bili, ko je Genscher septembra 1990 ob koncu pogajanj podpisal pogodbo, prepričani, da bo širitev Nata ostala omejena na nekdanjo NDR.

Vprašanje odpovedi širitvi Nata ni dalo miru nekdanjemu veleposlaniku v ZDA in stalnemu predstavniku pri Natu dr. Božu Cerarju. Ugotovil je, da zapisane zaveze ni bilo. In je tudi ni bilo mogoča. Če bi se Nato pred letom 1999 zavezal k neširitvi, bi bilo to v nasprotju z desetim členom washingtonske pogodbe o ustanovitvi Severnoatlantskega zavezništva.

Tudi v pogodbi o konvencionalnem orožju v Evropi je vrsta omejitev, a te o širitve Nata proti vzhodu ni. Ni je tudi v sporazumu med Nato in Ruska federacijo iz leta 1997. Takrat je bila idealna priložnost, da bi za sodelovanje ruska stran postavili ta pogoj. A o tem, kot rečeno, ni bilo niti govora.

Dr. Cerar ob tem opozarja na intervju zadnjega voditelja SZ Gorbačova leta 2014 ruskemu mediju Russia Behind Headlines, v katerem je dejal: »O širitvi Nata takrat sploh ni bilo govora in tega vprašanja se ni postavljalo. To trdim s polno odgovornostjo. Postavila ga ni niti ena vzhodnoevropska država in niti potem, ko je leta 1991 Varšavski pakt prenehal obstajati. Postavljali ga niso niti zahodni voditelji. Na našo pobudo pa je bilo govora o tem, da se po združitvi Nemčije vojaška struktura Nata ne bo širila in dodatne oborožene sile zavezništva ne bodo namestile na ozemlju takratne NDR. Izjava Bakerja, ki jo omenjate v vprašanju, da se Nato proti vzhodu ne bo širil niti za en inč, je bila izrečena v tem kontekstu. … Če je bilo kaj naivnosti, je bila kasneje, ko se je to vprašanje pojavilo. Rusija mu sprva ni nasprotovala. Do odločitve ZDA in zaveznikov, da se Nato širi na vzhod je prišlo leta 1993. Sam sem jo takoj označil kot veliko napako. Šlo je definitivno za kršitev duha izjav in zagotovil, ki smo jih bili deležni leta 1990 glede Nemčije.«

Sporna ni črka, ampak duh, ki je takrat (morda) preveval vprašanje združevanje Nemčije. Povsem mogoče je, da so nekateri razmišljali skladno s tem duhom, vendar ga bilo to treba prinesti na papir, skleniti mednarodni dogovor, četudi zgolj politične narave. Mednarodnopravne pogodbe, ki bi jo Zahod ozirom Nato prekršil, pa ne boste našli, je prepričan dr. Cerar.
 
Ruska stran in še kdo drug išče rešilno bilko za opravičevanje invazije; da je vendarle kriv Nato ne pa ambicije, oziroma bolečine ruskega predsednika Putina. Ta je prepričan, da je propad SZ največja katastrofa 20. stoletja – s čimer se ni sprijaznil.

Sicer pa, ni bil Nato tisti, ki je silil na zahod, sateliti nekdanje SZ in nekdanje sovjetske republike so želeli na zahod, je pred časom zapisal nekdanji predsednik švedske vlade Carl Bildt.