Medtem ko okoli Perzijskega zaliva še vedno potekajo občasni, bolj ali manj intenzivni spopadi med oboroženimi silami ZDA in Irana, pa več indicev kaže, da bo širše območje Bližnjega vzhoda, te najbolj nevralgične regije sodobnega sveta, kjer se lomijo interesi tako rekoč vseh svetovnih centrov moči, kmalu predvsem v znamenju ostrega rivalstva med Turčijo in Izraelom za regionalno hegemonijo.

Zelo verjetno to rivalstvo ne bo potekalo v obliki neposrednega vojaškega soočenja – četudi tega scenarija ni mogoče čisto odpisati –, temveč bo šlo bolj za dolgotrajno merjenje moči in vpliva preko konfrontacij t. i. odvisnih posrednikov (proxies) obeh regionalnih sil v širokem loku od Severne Afrike preko Afriškega roga, Libanona in Sirije, Kavkaza do Egejskega morja.

Tisti, ki bolj površno in/ali stereotipno poznajo zgodovino izraelsko-turških odnosov, se tej napovedi sprva čudijo, kajti Turčija je bila prva muslimanska država v svetu, ki je že daljnega leta 1949 priznala judovsko državo in v naslednjih desetletjih z njo razvila sorazmerno tesno gospodarsko, kulturno, politično in predvsem vojaško-obveščevalno sodelovanje.

Vse to je kajpada potekalo v geopolitičnem kontekstu hladne vojne ter pod patronatom ZDA, ki so spodbujale »strateško partnerstvo« med svojima glavnima zaveznicama v vzhodnem Sredozemlju/Bližnjem vzhodu.

Poleg proameriške in s tem protisovjetske usmerjenosti je kemalistično Turčijo in sionistični Izrael družil tudi skupni geopolitični interes preprečevanja vzpostavitve hegemonske države v arabsko-muslimanskem svetu; kot vemo iz zgodovine, sta k temu stremela zlasti Egipt v obdobju Gamala Abdela Naserja in v 80. letih Irak, ko mu je s trdo roko vladal Sadam Husein.

Neoimperialne ambicije Erdoganove Turčije

Po zlomu bipolarne strukture globalne skupnosti leta 1991 in zlasti potem, ko so na volitvah v Turčiji jeseni 2002 oblast prevzeli (zmerni) islamisti pod vodstvom avtoritarnega Redžepa Erdogana, pa so se odnosi na relaciji Ankara-Tel Aviv začeli pospešeno ohlajati in zapletati, kajti de facto je vladajoča ideologija postkemalistične Turčije postala t. i. neootomanstvo, torej ambicija, da Turčija ponovno zasede piedestal hegemonske velesile (sunitskega) islama.

Profimedia

Da bi to ambicijo postopoma uresničila, se je morala Erdoganova Turčija zbližati z arabskimi državami in predvsem prepričati arabske elite in množice, da je vnovič primerna za vodilno vlogo v muslimanskem svetu. S tem ciljem je pričela uradna Ankara odločno in dosledno podpirati državotvorne ambicije Palestincev ter posledično redno in ostro kritizirati »kolonialistično in imperialistično politiko« Izraela do zasedenih palestinskih ozemelj na Zahodnem bregu in v Gazi.

Poleg (pan)islamskega neootomanstva je druga stalnica zunanje politike Turčije pod vodstvom Erdogana panturkizem. Uradna Ankara je v zadnjem desetletju naredila velike korake v smeri nadaljnje utrditve svojega političnega, vojaškega, gospodarskega in kulturnega vpliva v turkofonih državah Kavkaza (Azerbajdžan) in Centralne Azije (Kazahstan, Uzbekistan, Turkmenistan in Kirgizistan).

Novembra 2021 se je Svet za sodelovanje turkofonih držav preoblikoval v Organizacijo turkofonih držav (OTS). Na vrhunskem zasedanju OTS novembra 2022 v Samarkandu je polnopraven član te integracije postal tudi Turkmenistan, t. i. Turški republiki Severni Ciper pa je bil dodeljen status opazovalke.

A bistveno je predvsem, da so se voditelji turkofonih držav na čelu z Erdoganom zedinili v viziji, da se mora turško govoreči svet, ki se razprostira čez osrčje Evrazije, od Balkana do kitajskega Xinjianga, v prihodnjih dveh desetletjih razviti v koheziven vojaško-politični, gospodarski in kulturni blok, v nekakšno mogočno konfederacijo, ki ne bo zaostajala za drugimi velesilami.

Izdatna politična, finančna in vojaška pomoč Turčije Azerbajdžanu je bila po mnenju poznavalcev ključni element, ki je slednjemu omogočila, da je jeseni 2023 z brutalno silo dokončno uničil armensko separatistično entiteto Gorski Karabah (Artsakh) in tudi etnično očistil to kavkaško območje, o čemer sem za Reporter že nekajkrat pisal.

Srbski sociolog in analitik mednarodnih odnosov Zoran Milošević takole pojasnjuje panturške ambicije avtoritarnega voditelja 83-milijonske Turčije: »Njegov osebni cilj je, da se povzdigne v novega Ataturka, očeta Turkov, ki ne vodi samo Turkov v Turčiji, temveč vsa turško govoreča ljudstva.

Iz tega razloga je pred leti v Astani, v Kazahstanu, govoril o 300 milijonih Turkov in njihovem globalnem poslanstvu.« Panturške ambicije in projekte turške islamistične elite v tem kontekstu omenjam predvsem zato, ker je vsakemu pozornejšemu opazovalcu sodobne Turčije jasno, da so ti, naj se tako izrazim, multiplikator turške moči in vpliva tudi v drugih regijah, kjer je Turčija tradicionalno prisotna kot bolj ali manj vpliven ali občasno celo dominanten center moči; v mislih imam zlasti Bližnji vzhod in Balkan.

Odnosi med Turčijo in Izraelom so se dodatno poslabšali potem, ko je v Siriji spomladi 2011 izbruhnil upor zoper alavitski režim samodržca Bašarja al-Asada, ki se je hitro sprevrgel v državljansko vojno med raznimi etničnimi in verskimi skupinami v tej državi. Uradna Ankara je bila od vsega začetka globoko vpletena v sirski konflikt, sprva le diplomatsko in obveščevalno, leta 2016 pa je vanj tudi odločno vojaško posegla.

Profimedia

Turške oblasti so v razmerah sirske državljanske vojne konstantno poskušale uresničiti dva strateška cilja – prvič: strmoglavljenje alavitskega, torej šiitskega, režima v Damasku ter vzpostavitev sunitske hegemonije v državi. Drugič: preprečitev vzpostavitve kurdske politične entitete v tistem delu Sirije, kjer so Kurdi v večini.

Ob tem je treba dodati, da sta bila glavna tuja zaveznika Asadovega režima Iran in Rusija, torej zgodovinska rivala Turčije. Vsestranska iranska pomoč in neposredno rusko vojaško posredovanje (od jeseni 2015 dalje) sta sicer za več let podaljšala alavitsko vladavino v največji državi Levanta, a decembra 2024 je ta vendarle podlegla siloviti ofenzivi opozicijskih sil na čelu s sunitsko islamistično vojaško-politično organizacijo HTS.

Sirija kot glavno območje kolizije interesov Ankare in Tel Aviva

Današnja Sirija, ki jo vodi zmerni sunitski islamist Ahmed al-Šara, je v procesu intenzivne in vsestranske povojne obnove, še vedno pa ji grozi fragmentacija po versko-etničnem kriteriju; poznavalci razmer ocenjujejo, da je povsem mogoča predvsem odcepitev večinsko alavitskih predelov.

Alaviti, ki predstavljajo 12 odstotkov sirskega prebivalstva, so namreč pogoste tarče revanšističnega nasilja in diskriminacije s strani pripadnikov sunitske večine (74 odstotkov populacije). Alavitska manjšina je sicer skoncentrirana na sredozemski obali Sirije (provinci Latakija in Tartus).

V Siriji je zaznaven čedalje močnejši politični, vojaško-obveščevalni in še posebej gospodarski vpliv Turčije, tako da nekateri strateški analitiki menijo, da je ta država že del turškega »vplivnega območja«. Naj še dodam, da je turška vojska po navedbah regionalnih medijev zainteresirana za dolgotrajen najem več letalskih in kopenskih oporišč v osrednji in vzhodni Siriji.

Razumljivo je, da zgoraj našteto zelo skrbi Izraelce, kajti Izrael meji s Sirijo, predvsem pa odnose med državama že dolgo časa obremenjuje ozemeljski spor zaradi Golanskega višavja. Slednjega so Izraelci zasedli med t. i. šestdnevno vojno leta 1967 in so ga leta 1981 tudi uradno anektirali.

Po strmoglavljenju Asadovega režima je izraelska vojska zasedla še nekaj sto kvadratnih kilometrov sirskega ozemlja v provinci Kuneitra, češ da Izrael potrebuje »varnostno zaščitno cono« pred nestabilnostjo in ekstremizmom iz Sirije.

Naj še dodam, da se nekateri vidni predstavniki t. i. revizionističnega (ozemeljsko ekspanzionističnega) in religioznega sionizma tudi javno zavzemajo, da naj judovska država čim prej anektira skrajni jugozahod Sirije in jug Libanona (do reke Litani) ter ju naseli z judovskimi kolonisti, po vzoru Zahodnega brega in Golanskega višavja.

Profimedia

Pri preučevanju zdajšnjih izraelsko-turških odnosov je treba upoštevati tudi dejstvo, ki je v širši mednarodni javnosti (tudi pri nas) skoraj povsem neznano – vse hujši antagonizem med njima je tudi posledica tega, da Izrael že od sredine 60. let prejšnjega stoletja, se razume diskretno, finančno, lobistično in obveščevalno podpira državotvorne ambicije Kurdov, več kot 30-milijonskega naroda, ki naseljuje osrčje Bližnjega vzhoda, ozemeljsko-politično pa je razkosan med Turčijo, Iranom, Sirijo in Irakom.

Septembra 2017 je predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu, ki ga je Erdogan že večkrat ožigosal kot »Hitlerja današnjega časa«, celo javno izjavil, da »Izrael podpira legitimne napore kurdskega ljudstva za vzpostavitev lastne države«.

Človeku ni treba biti ravno velik ekspert za mednarodne odnose in geopolitiko, da ugotovi, da bi neodvisna kurdska država, ki bi obsegala vsa ali vsaj večino ozemelj, ki so naseljena s Kurdi, temeljito spremenila razmerja moči v regiji, in sicer predvsem v smislu, da bi znatno ošibila Turčijo, Iran, Irak in deloma tudi Sirijo. To pa bi kajpada nadvse koristilo Izraelu …

Judovska država tudi sicer že vse od svoje ustanovitve pred skoraj osmimi desetletji prikrito, a sorazmerno uspešno izvaja strategijo destabiliziranja sovražnih regionalnih držav s pomočjo spodbujanja emancipacijskih teženj nearabskih in nesunitskih skupin v regiji.

Gre za geopolitično strategijo, ki jo je leta 1982 celovito elaboriral nekdanji izraelski diplomat in komentator Oded Yinon v eseju z naslovom Strategija za Izrael v 80. letih. Kot poudarja britanski novinar in izvedenec za Bližnji vzhod Jonathan Cook, so tovrstna razmišljanja in ravnanja prisotna že od vsega začetka judovske vnovične kolonizacije Palestine: »Zgodnji sionisti so verjeli, da je treba, če hočejo zagotoviti položaj in varnost judovske države v regiji, oslabiti, idealno pa uničiti, glavnega sovražnika – (pan)arabski nacionalizem.«

Jasno je, da Turčija ni arabska, je pa nedvomno sunitska muslimanska država. Še več: Turčija je naslednica Otomanskega imperija, ki je bil muslimanska velesila in je dobra štiri stoletja (1517–1919) obsegal tudi večino Bližnjega vzhoda. Njegove vladarje (sultane) so arabske sunitske elite (in množice) priznavale kot kalife, torej vrhovne verske in politične voditelje islama, in jih ubogale, nekaterim pa so celo navdušeno sledile.

Profimedia

Erdogan sunitskim Arabcem – bolj ali manj izrecno – ponuja de facto restavracijo kalifata, razume se, da v političnih, gospodarskih, tehnoloških in kulturnih razmerah in po standardih 21. stoletja, torej sodoben, a še vedno tradiciji zvest, združen in robusten (sunitski) islam. In ta ponudba iz Male Azije je za neštete Arabce, razočarane tako nad panarabizmom kot tudi nad salafističnim skrajnim islamizmom, še kako vabljiva. In Izraelci, ki si prizadevajo za totalno ozemeljsko-politično balkanizacijo regije, se tega dobro zavedajo …

Komu bosta pripadla nafta in plin v vzhodnem Sredozemlju?

V zadnjih sedmih letih že tako zaostrene odnose med Ankaro in Tel Avivom še dodatno zastrupljajo spori zaradi izkoriščanja energentov (zemeljskega plina in nafte), katerih nahajališča so pod morskim dnom vzhodnega dela Sredozemlja. V te spore sta neposredno vpletena še Grčija in Ciper, v manjši meri pa tudi Egipt, Libija in marginalno celo Libanon.

Turčija in Libija sta tako že novembra 2019 podpisali memorandum o razmejitvi ekskluzivnih ekonomskih con (EEC) obeh držav v vzhodnem Sredozemlju, ki je brez dvoma grobo kršil ozemeljsko celovitost in suverene pravice Grčije, Cipra, deloma pa celo Egipta.

To dogajanje je treba obravnavati in vrednotiti v kontekstu, da je že vrsto let znano, da so pod morskim dnom vzhodnega Sredozemlja izdatni viri predvsem zemeljskega plina: kot so na podlagi temeljitih geoloških raziskav dognali ameriški in evropski geologi, je v teh nahajališčih okoli 40 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina in približno 1,7 milijarde sodov nafte.

Večina tega zemeljskega plina leži v petih velikih plinskih poljih: Zohr (v egiptovski EEC), Leviathan in Tamar (izraelska EEC) ter Afrodita in Kalipso (v ciprski EEC). Prav tako je znano, da Turki že več let intenzivno iščejo – in v manjši meri tudi črpajo – zemeljski plin v ciprski EEC; to svoje početje, ki je v nasprotju z mednarodnim pomorskim pravom, upravičujejo s tem, da »ščitijo energetske in strateške interese« t. i. Turške republike Severni Ciper, satelitske entitete Turčije, vzpostavljene z njenim vojaškim posredovanjem leta 1974.

Izraelci so po drugi strani zainteresirani za čim večji ozemeljski obseg grške in ciprske EEC v vzhodnem Sredozemlju, saj želijo po tamkajšnjem morskem dnu potegniti t. i. Vzhodnosredozemski plinovod (EastMed Pipeline), s katerim bi plin iz svojih nahajališč preko Cipra, Krete in celinske Grčije transportirali v Evropo.

Profimedia

Skupni energetski in geopolitični interesi so v zadnjih letih botrovali transformaciji prej občasnega in sektorskega bi- oziroma trilateralnega sodelovanja med Izraelom, Grčijo in Ciprom v pravo multidimenzionalno strateško partnerstvo, katerega gonilna sila je nedvomno uradni Tel Aviv.

Izraelske, grške in ciprske pomorske in letalske sile tako že več let redno izvajajo skupna urjenja, Grčija pa bo v kratkem kupila 36 izraelskih sistemov raketne artilerije Puls v vrednosti 758 milijonov dolarjev. Po poročanju atenskih medijev naj bi bila grška vlada 23. julija potrdila tudi nakup učinkovitega izraelskega sistema za obrambo proti raketam, bojnim letalom in brezpilotnikom, imenovanega Ahilov ščit, in sicer v vrednosti 2,8 milijarde evrov.

Ciper pa naj bi, kot navajajo lokalni mediji, od Izraela kupil sistem protizračne obrambe Barak MX. Poljska izvedenka za Sredozemlje in Bližnji vzhod Natalia A. Potera poudarja: »Tako Grčija kot Ciper partnerstvu z Izraelom pripisujeta izjemen pomen, saj ga vidita kot enega od ključnih elementov svoje strateške varnosti.«

Prav tako je po mojem videnju čedalje bolj očitno, da poskušajo izraelske oblasti v to protiturško zavezništvo pritegniti tudi Armenijo, ki se – upravičeno – počuti življenjsko ogroženo od turkofone osi Ankara-Baku. Tej tezi v prid govori odločitev izraelske vlade o priznanju turškega genocida nad Armenci med prvo svetovno vojno, ki je bila izglasovana 28. junija letos; omenjeno odločitev mora potrditi še parlament.

Turško zunanje ministrstvo je navedeno potezo uradnega Tel Aviva označilo kot »prozorno politično dejanje«, katerega cilj naj bi bilo »prikrivanje in relativiziranje izraelskih zločinov nad Palestinci«. To je bilo že drugo dramatično povišanje tonov med državama v letošnjem juniju. Do prvega je prišlo potem, ko je turški notranji minister Mustafa Ciftci 6. junija provokativno izjavil: »Tako kot smo bili priče osvoboditve Damaska, Alepa in Karabaha, bomo, z božjo pomočjo, nekega dne videli tudi osvoboditev Jeruzalema izpod sionistične okupacije.«

Protiturški aliansi sta po informacijah iz več političnih in medijskih virov naklonjeni tudi Francija in Indija; v Parizu so namreč tradicionalno sumničavi tudi do širjenja turškega vpliva na območja na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ki so bila nekoč v sestavi francoskega kolonialnega imperija.

Profimedia

Francija prav tako tradicionalno velja za zaščitnico krščanskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Hindujske nacionalistične oblastnike v New Delhiju pa je strah (pan)islamskega zavezništva Turčija-Saudova Arabija-Pakistan, ki se, kot kaže, postopoma poraja (Turčija naj bi se kmalu pridružila obrambnemu sporazumu, ki sta ga lani septembra podpisala saudski kronski princ Mohamed bin Salman in pakistanski premier Šehbaz Šarif).

Ameriški vpliv, ki je bil od konca hladne vojne nesporno dominanten tudi v tej regiji, je, kot se zdi, iz cele vrste razlogov podvržen dokaj hitri eroziji, Rusija je od februarja 2022 dalje povsem osredotočena na vojno v Ukrajini, Evropska unija se, kot običajno, ukvarja sama s sabo (v mislih imam predvsem stalno mrzlično usklajevanje čedalje bolj divergentnih interesov vodilnih članic), Kitajska pa se ne želi bolj, kot je nujno potrebno, vmešavati v zavozlano in posledično kronično konfliktno geopolitično krajino Bližnjega vzhoda …

Manevrski prostor za po vsej verjetnosti dolgotrajen in multidimenzionalen spopad med Izraelom in Turčijo ter njunimi zaveznicami za prevlado v regiji je torej široko odprt. Upamo lahko le, da ta ne bo na neki točki eskaliral v odkrito in brutalno vojaško konfrontacijo med glavnima rivaloma.

Že zdaj pa je kot na dlani, da bosta sam potek in izid tega rivalstva povsem predrugačila geopolitično/geoekonomsko konfiguracijo širše regije Bližnjega vzhoda. Morda celo bolj, kot jo je zloglasni tajni sporazum Sykes-Picot iz leta 1916 o razdelitvi tamkajšnjih otomanskih ozemelj med Britanijo in Francijo …

Izrael in Grčija poskušata z intenzivnim lobiranjem v Beli hiši, kongresu, State Departmentu in Pentagonu preprečiti tudi prodajo najsodobnejših ameriških lovskih letal F-35 Turčiji. Izraelski premier Netanjahu naj bi bil po medijskih navedbah že večkrat interveniral pri predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, naj se ustavi transfer teh letal Turčiji.

Trump naj bi bil načeloma naklonjen prodaji teh lovcev Turkom. Ameriške oblasti so leta 2019 zaradi turškega vojaškega posredovanja v Siriji in sodelovanja turških državnih organov s skrajnimi islamističnimi skupinami (v prvi vrsti s Hamasom) uvedle embargo na transfer napredne oborožitve tej državi.

Turki si trenutno prizadevajo, da bi jim Američani dobavili vsaj šest lovcev F-35, za katere so že poravnali kupnino. Konec prejšnjega meseca pa je State Department uradno objavil, da Turčiji ni mogoče dobaviti/prodati omenjenih lovcev, in sicer vsaj toliko časa ne, dokler bo razpolagala z naprednim sistemom protiletalske obrambe S-400, ki ga je kupila od Rusije. V regiji ima za zdaj le Izrael lovce F-35 v svojem orožarskem arzenalu, kar je eden od pomembnih elementov njegove strateške vojaške premoči.

Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter