Zaradi tega sem bil kar nekajkrat žrtev groženj po telefonu, mobitelu in elektronski pošti (jasno, da s t. i. neznanih telefonskih/mobilnih številk in nenavadnih elektronskih naslovov), predvsem pa so me islamisti in njihovi skrajno levičarski zavezniki zasebno in javno žigosali kot »islamofoba«, »ksenofoba«, »fašista« … in kar je še podobnih negativnih in zaničljivih etiket v ideološkem arzenalu sodobne oikofobne multikulti levice.

Kakorkoli že, v pričujočem prispevku za Reporter bi rad podrobneje opisal in pojasnil zgodovino, ideologijo in načine delovanja nedvomno središčne in daleč najvplivnejše organizacije globalnega islamizma v zadnjem stoletju – Družbe muslimanskih bratov/Muslimanskega bratstva (MB, arabsko: al-ikhwan al-muslimun), ki je prikrito prisotno tudi v Sloveniji.

Uvodoma je treba povedati, da je MB leta 1928 ustanovil osnovnošolski učitelj in islamistični aktivist v egiptovskem mestu Ismailija Hasan al-Banna kot organizacijo pravovernih in prakticirajočih (sunitskih) muslimanov s ciljem vnovične islamizacije muslimanskih družb, ki so, kot so bili prepričani al-Banna in njegovi somišljeniki, pod nadvse kvarnim vplivom evropske modernosti in liberalnega sekularizma zdrsnile nazaj v predislamsko nevednost/brezbožnost (džahilija).

Kot lahko ocenimo, je šlo za negativen, odklonilen odziv muslimanskih tradicionalistov na celovit izziv evropske sekularne modernosti, v jedru katere je (bil) hiter gospodarsko-tehnološki razvoj ter njegove sociokulturne posledice (naraščanje pismenosti in pojav množičnih medijev, emancipacija žensk in drugih tradicionalno zatiranih segmentov prebivalstva, vse bolj ohlapni moralni standardi, še posebej na področju spolnosti itn.)

Več kot sto milijonov članov/članic MB po vsem svetu vsak dan slovesno ponavlja programske stavke, ki jih je formuliral ustanovitelj Bratstva: »Alah je naš cilj, koran je naša ustava, prerok je naš voditelj, boj je naša pot, smrt na Alahovi poti pa je naša najvišja ambicija.«

Ključni idejni vpliv Saida Kutba

Četudi so al-Banna in njegovi sodelavci ustanovili MB, vzpostavili njihovo temeljno organizacijsko strukturo in definirali glavno metodo delovanja (kapilarna infiltracija civilne družbe in državnih organov s ciljem popolne reislamizacije družbe), pa za glavnega ideologa in stratega MB po pravici velja egiptovski uradnik in islamistični aktivist Said Kutb.

Njegov vpliv je tolikšen, da ga nemški islamolog sirskega porekla Basam Tibi označuje za »intelektualnega očeta sodobnega islamskega fundamentalizma«. Kutb je bil rojen leta 1906 v zgornjem Egiptu, ko pa se je kot študent preselil v Kairo, je bil zgrožen nad zelo svobodnim, zahodnjaškim življenjskim stilom tamkajšnjih intelektualcev, zlasti žensk.

Profimedia

Najprej je postal osnovnošolski učitelj, nato pa je bil kmalu povišan v šolskega inšpektorja. Leta 1948 ga je egiptovska vlada poslala v ZDA, da bi se podrobno seznanil z ameriškim izobraževalnim sistemom in da bi po vrnitvi v domovino poskušal prenesti njegove najboljše značilnosti v egiptovski izobraževalni sistem.

Vrnil se je čez tri leta, globoko osupel nad ameriško družbo, ki je po njegovih izkušnjah materialistična, seksualno permisivna, intelektualno površna, brezbožna, arogantna in imperialistična. Najbolj ga je motilo/jezilo, kot je zapisal, da so »ameriška dekleta in ženske seksualno zelo ozaveščene« in da »želijo do konca raziskati spolni potencial svojih teles«. Navedeno nedvomno kaže na njegovo hudo spolno zavrtost in posledične kronične psihične težave …

Leta 1953 se je pridružil MB. Naslednje leto ga je režim predsednika Gamala Naserja zaradi »subverzivnega delovanja« aretiral in ga obsodil na deset let zapora. Leta 1964 je bil izpuščen iz zapora, a že naslednje leto je bil ponovno aretiran in obsojen na smrt. Smrtna obsodba je bila izvršena avgusta 1966.

Svoje glavno politično delo z naslovom Mejniki je Kutb napisal med prestajanjem desetletne zaporne kazni. Knjiga se začne z dramatičnim svarilom: »Človeška rasa je v nevarnosti, da se sama uniči.« Po njegovih besedah nobena neislamska vera ali ideologija ne more zagotoviti duhovne obnove človeštva, ki pa je, tako trdi Kutb, nujna, če človeštvo želi preživeti.

Vse zahodne ideje, prakse in ustanove so po Kutbovem prepričanju brezbožne in kot takšne v diametralnem nasprotju z islamom, njihovo uveljavljanje v muslimanskem svetu v obdobju evropske kolonialne nadvlade pa je krivo, da so islamske dežele zdrsnile nazaj v obdobje predislamskega politeizma, nevednosti in barbarstva.

Za takšen tok razvoja pa so, kot je dokazoval Kutb, v precejšnji meri odgovorne tudi domače politične, gospodarske in duhovne elite v islamskih državah, ki so že zdavnaj pozabile na »luč prave vere«, se podredile evropskim osvajalcem in začele »častiti njihove ničvredne malike«.

Kot je verjel Kutb, lahko islam pred dokončno pogubo reši samo avantgarda islamskih revolucionarjev, ki jo je poimenoval »nova koranska generacija«. Ta naj bi po Kutbovih zamislih v islamski sveti vojni (džihad) uničila »brezbožne režime« v celotnem muslimanskem svetu in jih zamenjala z islamsko teokracijo, v kateri bo edina ustava koran, vsa družba pa bo trajno urejena po določilih šeriatskega prava.

Tako naj bi bila postopoma vzpostavljena svetovna panislamska država (kalifat), ki bi segala od Maroka do Indonezije, njeno glavno poslanstvo pa bi bila islamizacija vsega človeštva, in sicer z vsemi sredstvi, v prvi vrsti pa z oboroženo silo. Kutb je islamiste pozival k neizprosnosti in k žrtvovanju vsega, tudi življenja, za »dokončno zmago islama« nad neislamskimi filozofijami, verami in sistemi. Med islamom in neislamskimi sistemi torej po njegovem prepričanju ne more biti dolgoročne miroljubne koeksistence, kar za njim ponavljajo vsi sodobni islamistični ideologi.

Nekateri poznavalci njegove Mejnike celo razglašajo za »islamistični Komunistični manifest«. Številni islamisti namreč omenjeno delo citirajo skoraj tako pogosto kot verze iz korana. Po mojem mnenju je očitna tudi izjemna podobnost med stališči Kutba in srednjeveškega islamskega teologa Ibn Tajmije, zlasti v smislu zagrizene sovražnosti do nemuslimanov in odpadnikov od islama ter poudarjanja, celo poveličevanja oboroženega džihada zoper sovražnike islama. Naj dodam, da je bil tudi Palestinec Abdullah Azam, ideološki mentor Osame bin Ladna, član Bratstva.

Muslimanski bratje se selijo na Zahod

Sredi 40. let prejšnjega stoletja so MB ustanovili/obvladovali že celo vrsto institucij v Egiptu (mošeje, civilne in verske šole, bolnišnice, dobrodelne organizacije, medije …), infiltrirali so se tudi v državne organe. Postopno so se širili tudi v druge arabske in muslimanske države.

Konec 40. in v prvi polovici 50. let pa je hitro naraščanje vpliva MB prestrašilo vladarje nekaterih arabskih in drugih muslimanskih držav (tako prozahodno kot tudi prosovjetsko usmerjene) in začela se je – bolj ali manj – sistematična represija.

Profimedia

Tako so že na začetku 50. let v Britanijo in Francijo, skupaj z drugimi političnimi begunci, prispeli prvi člani MB in, zlorabljajoč gostoljubnost, svobodo in demokracijo v državah gostiteljicah, pričeli vzpostavljati številne islamistične organizacije, katerih končni cilj je islamizacija teh držav, torej uničenje evropske (zahodne) liberalne demokracije, vključno s spoštovanjem in varovanjem človekovih in manjšinskih pravic.

Pri tem je treba upoštevati, da se MB skoraj nikoli ne pojavlja v javnosti transparentno, torej pod svojim imenom in s svojimi uradnimi predstavniki, temveč njegovi člani, se razume premišljeno in usklajeno, ustanavljajo in vodijo celo vrsto verskih, dobrodelnih, izobraževalno-raziskovalnih, lobističnih in drugih organizacij, ki pa težijo k istemu končnemu cilju – popolni islamizaciji vseh držav, torej celotnega človeštva (tamkin).

Številne organizacije civilne družbe v zahodnih državah, ki jih obvladuje MB, se deklarativno zavzemajo za medkulturni dialog in strpnost, za pravice muslimanskih in drugih manjšin, za vsestransko sodelovanje in vzajemno spoznavanje med zahodnim in muslimanskim svetom, za pravice Palestincev ipd.

Tisti, ki poznamo dejansko stanje, pa vemo, da so to le načrtno zavajajoče piarovske predstave za naivne zahodnjake, v skladu z uveljavljenim muslimanskim konceptom dopustnosti/priporočljivosti zavajanja »nevernikov« s ciljem triumfa islama (takija).

V zadnjih dveh desetletjih je opazno tudi čedalje pogostejše sodelovanje med islamisti in zahodnimi skrajnimi levičarji, ki se nekritično zavzemajo za odprte meje, torej za neovirano priseljevanje kulturno nekompatibilnih ljudi iz držav t. i. tretjega sveta, obsojajo zahodni kapitalizem in imperializem itd.

Na temelju lastnega opazovanja in študija sem spoznal, da je pri večini teh ljudi najpomembnejši dejavnik, ki poganja to (samo)uničevalno početje, sociopsihološki pojav, za katerega se je v zadnjih letih uveljavil izraz etnomazohizem oziroma po grško oikofobija. Gre v bistvu za močan odpor in celo sovraštvo do lastnega naroda, njegove kulturne dediščine in evropske (zahodne) civilizacije v celoti.

Ta pojav je v znatni meri posledica indoktrinacije s pogubnimi koncepti kulturnega marksizma, ki so jih v prejšnjem stoletju elaborirali misleci t. i. frankfurtske šole kritične teorije družbe (v prvi vrsti Theodor Adorno, Herbert Marcuse in Max Horkheimer) ter italijanski (neo)marksistični teoretik Antonio Gramsci.

Še posebej absurdno pa se mi zdi, da so med najglasnejšimi zagovorniki tako rekoč neomejenega priseljevanja muslimanov v zahodne države pogosto pripadniki tistih družbenih skupin, do katerih so islamisti izrazito, pogosto celo naravnost morilsko nestrpni (emancipirane ženske, pripadniki skupnosti LGBTQ, ateisti in agnostiki …). Nekatere ovce pač mazohistično hrepenijo po mesarju …

Brez pretiravanja je mogoče reči, da MB (posredno) obvladuje vse reprezentativne organizacije muslimanov v državah zahodne, severne in srednje Evrope. Glavna med njimi je panevropski Svet evropskih muslimanov (CEM), ki ga je leta 1989 pod imenom Federacija islamskih organizacij v Evropi (FIOE) vzpostavil vplivni, v Londonu živeči aktivist MB Ahmed al-Ravi.

Leta 2020 se je FIOE uradno preimenoval v CEM, že leta 2007 pa je bil njegov uradni sedež prestavljen iz Londona v Bruselj, kjer je tudi sedež večine organov in drugih ustanov Evropske unije. Hčerinski organizaciji CEM sta Forum evropskih muslimanskih mladinskih in študentskih organizacij (FEMYSO) in Evropski forum muslimanskih žensk (EFOMW).

Profimedia

Kot navaja priznani italijansko-ameriški izvedenec za sodobni islamizem Lorenzo Vidino, vse tri navedene organizacije vodijo preverjeno predani kadri MB.

Islamistična volka v ovčji koži

Iz medijskih in akademskih člankov ter nekaterih objavljenih internih dokumentov MB lahko razberemo, da si glavna islamistična organizacija v svetu, kar se tiče zahodnih držav, predvsem prizadeva doseči dva strateška cilja; prvi je preprečiti, da bi se muslimanski imigranti tudi na sociokulturnem področju asimilirali v zahodni mainstream, torej, da bi dejansko izgubili muslimansko versko in kulturno identiteto.

Drugi strateški cilj pa je pridobiti čim več avtohtonih zahodnjakov za prestop v islam. Gre torej za novačenje/spreobračanje (dava) nemuslimanov v muslimane. Po navedbah poznavalcev delovanja MB na Zahodu so glavne tarče prozelitizma predvsem tisti posamezniki in družbene skupine, ki so v zahodnih družbah iz takšnih ali drugačnih razlogov bolj ali manj marginalizirani/diskriminirani in so posledično negativno nastrojeni do svojih družb/držav (na primer: sedanji in nekdanji zaporniki, pripadniki etničnih in rasnih manjšin, trajno brezposelni, brezdomci …).

Leta 1982 so vodilni misleci MB tako napisali strateški dokument Pojasnjevalni memorandum, leta 1991 pa mu je sledil dokument z naslovom Projekt vzpostavitve islamske vladavine na Zemlji, ki so ga švicarski kriminalisti našli novembra 2001 med hišno preiskavo v vili arabskega bankirja Jusufa Nade v kantonu Ticino.

V organigramu združenj in ustanov, ki jih v Evropi obvladuje MB, eminentno mesto pripada leta 1997 ustanovljenemu Evropskemu svetu za fatvo in raziskave (ECFR) s sedežem v Dublinu, ki ga je dolga leta, pravzaprav vse do svoje smrti leta 2022, strokovno vodil najvplivnejši teolog sodobnega (sunitskega) islama Jusuf al-Karadavi.

Rojen je bil sicer v Egiptu, vendar je moral zaradi tesne povezave z MB leta 1961 zapustiti Egipt in se preseliti v Katar, državo v Zalivu, ki je povsem pod nadzorom kadrov Bratstva. Dolgo časa je bil predsednik Mednarodne zveze muslimanskih učenjakov, njegov izjemni idejni vpliv pa je izhajal tudi iz tega, da je vrsto let vodil interaktivno oddajo Šarija in življenje na televizijskem kanalu al-Džazira, ki jo je po podatkih oglaševalcev redno spremljalo od 70 do 90 milijonov gledalcev v vsem islamskem svetu.

Po večinskem mnenju poznavalcev modernega islamizma je bil al-Karadavi pravo poosebljenje koncepta takije: navzven, predvsem nemuslimanskim sogovornikom, se je osladno dobrikal in se lažno predstavljal za zmernega islamskega verskega voditelja, navdušenega za medverski dialog in ostro kritičnega do islamističnih teroristov tipa Osama bin Laden.

Ko pa se je družil z drugimi člani MB, je, naj se tako izrazim, pokazal svoje prave barve zagrizenega islamista, ki je zatrjeval, da bo Evropa najkasneje do leta 2060 zaradi množičnega priseljevanja ljudi iz muslimanskega sveta in vse hitrejšega spreobračanja domorodnega prebivalstva v islam postala večinsko muslimanska celina.

Julija 2007 je tako za al-Džaziro izrecnoizjavil: »Evropa razen islama ne bo našla nobenega drugega reševalca ali reševalnega čolna. Islam bo Evropo odrešil podivjanega materializma, ki ji povzroča tolikšno trpljenje.«

Podoben – četudi doktrinarno malce manj rigiden in na videz bolj odprt in prijazen – islamistični volk v ovčji koži je Tarik Ramadan, filozof in profesor islamskih študij na univerzi v Oxfordu. Njegova karizma in vpliv v islamističnih krogih na Zahodu in v muslimanskem svetu izhajata predvsem iz tega, da je vnuk ustanovitelja MB al-Banne.

V zahodni javnosti se je v zadnjega četrt stoletja uveljavil predvsem kot teoretik t. i. srečevanja in vzajemnega prežemanja zahodne in muslimanske civilizacije in »evropskega islama«, v svojih »strokovnih« delih (članki in knjige) ter javnih nastopih pa običajno poskuša dokazati, da je islam povsem kompatibilen z demokracijo in človekovimi pravicami, do določene mere celo s sekularno ureditvijo države …

To so seveda laži in sprenevedanje, generirano s ciljem zavajanja zahodnih politikov in drugih ustvarjalcev javnega mnenja o dejanskih ciljih MB. Da je res tako, potrjujejo tudi pričevanja nekdanjih članov MB, da Ramadan v internih krogih Bratstva zagovarja stališča, ki so utemeljena na ekskluzivnosti in supremaciji islama.

V zadnjih letih pa je, naj tako rečem, njegova zvezda v hitrem zatonu, predvsem zaradi številnih obtožb o posiljevanju in spolnem nadlegovanju žensk; marca letos ga je tako sodišče prve stopnje v Parizu zaradi posilstva treh žensk obsodilo na 18 let zapora.

Bratstvo stavi na turškega samodržca

Upoštevajoč difuzno organizacijsko strukturo Bratstva (nacionalne organizacije so precej samostojne v svojem delovanju in obstoj številnih neformalnih filial, ki praviloma zanikajo ideološko, finančno in kadrovsko povezanost z MB) ter paranoidni mindset, ki je tako značilen za to globalno islamistično organizacijo, je, razumljivo, težko ugotoviti, kaj se v sedanjem obdobju dogaja znotraj Bratstva v ožjem pomenu te besede in v okviru širšega ideološko-institucionalnega ekosistema MB.

Na osnovi sorazmerno redkih in skopih medijskih in obveščevalnih poročil in ocen ter zlasti navedb bivših članov/članic pa je mogoče zaključiti, da centralno vodstvo MB (to se od leta 2013, ko je vojska strmoglavila vladavino islamističnega režima v Egiptu, baje nahaja v londonski četrti Cricklewood, čeprav to ni uradno potrjeno) v zdajšnjih globalnih razmerah računa predvsem na turškega avtokrata Redžepa T.

Erdogana in njegov ključni geopolitični projekt neootomanstva, torej de facto restitucije sunitskega kalifata v formi vsaj do določene mere obnovljenega Otomanskega imperija, kajpada v razmerah 21. stoletja.

Ugledni ameriški strokovnjak za globalni islamizem in moj stari znanec Robert Spencer pravi: »Ne smemo pozabiti, da je Erdoganova stranka AKP izšla iz političnega inkubatorja MB. Erdogan je že celo odraslo življenje podpornik in sledilec MB in je voditeljem Bratstva zagotovil varno zatočišče in novo oporišče za izvajanje operacij potem, ko je maršal Abdel Fatah al-Sisi julija 2013 eliminiral islamistični režim pod vodstvom Mohameda Morsija. Erdogan je poleg Katarja tudi glavni sponzor Hamasa, palestinske veje MB.«

Profimedia

Drugi ključni člen v verigi je že omenjeni Katar, fevdalna monarhija v Zalivu, ki je že konec 50. let odprla vrata ideologom in aktivistom MB, ki so jih preganjali sekularni nacionalistični režimi v arabskem svetu na čelu z Naserjevim Egiptom. Med letoma 2011 in 2013, ko je v Egiptu vladal islamistični režim, so Katarci v tamkajšnje gospodarstvo vložili kar osem milijard dolarjev.

Katar je tudi najpomembnejši finančni sponzor Hamasa, politično vodstvo te palestinske islamistične organizacije pa po poročanju regionalnih medijev v izjemnem razkošju živi v katarski prestolnici Dohi, medtem ko več kot dva milijona Palestincev v Gazi strada …

Poleg tega je vodstvo MB v dobrih odnosih tudi s civilnimi in vojaškimi voditelji Pakistana, saj se zavedajo velikega pomena te južnoazijske države kot edine muslimanske države, ki ima (za zdaj) jedrsko orožje. Odnosi med MB ter Egiptom, Saudovo Arabijo, Jordanijo in Združenimi arabskimi emirati pa so še naprej konfliktni: delovanje Bratstva v naštetih državah je uradno prepovedano, saj so njihove oblasti mnenja, da gre za ekstremistično prevratniško organizacijo, ki ovira izvajanje modernizacije teh arabskih držav.

MB vzdržuje tudi korektne odnose s šiitskimi teokrati v Iranu, saj že od časov al-Banne in Kutba poskuša premostiti doktrinarne razlike in antagonizem med suniti in šiiti.

Na Zahodu MB še naprej izvaja strategijo infiltracije v družbene podsisteme zahodnih držav/družb, in sicer predvsem preko taktičnega zavezništva s političnimi strankami in civilnodružbenimi gibanji skrajne levice (tipičen primer: stranka Nepokorjena Francija pod vodstvom Jeana-Luca Melenchona), ki se zavzemajo za neovirano priseljevanje iz nerazvitih držav, za legalizacijo statusa ilegalnih imigrantov in tudi za brezpogojno dodeljevanje velikodušnih socialnih pomoči tem ljudem …

Gre za t. i. koristne bedake, ki v strategiji islamistov igrajo enako vlogo, kot so jo v 20. stoletju v načrtih komunistov igrala razna pacifistična in humanistična gibanja. Ko jih ne bodo več potrebovali, bodo z njimi krvavo obračunali!

Spomnimo se, da so med islamsko revolucijo v Iranu, ki je v celoti trajala od januarja 1978 do decembra 1979, najtežje breme protestov in posledične represije šahovega režima nosili študentje, pripadniki manjšinskih etnij, mali trgovci in levičarji vseh barv (komunisti, socialisti in anarhisti).

Ko pa je bila šahova monarhija strmoglavljena, so številčni in vrhunsko organizirani islamisti pod vodstvom šiitskih ajatol, ki so bili prej večinoma v ozadju, prevzeli vajeti v svoje roke, vzpostavili islamsko avtoritarno teokracijo in nato neusmiljeno počistili s svojimi dotedanjimi zavezniki.

Dobro obveščeni poznavalci ameriške politike vedo povedati, da so se prikriti islamisti že dodobra udomačili v Demokratičnih socialistih Amerike (DSA), skrajno levi ter čedalje bolj množični in prodorni frakciji Demokratske stranke. Iz vrst DSA tako prihaja Zohran Mamdani, prvi muslimanski župan New Yorka, ki rad razglaša, da je treba »globalizirati palestinsko intifado«, njegova žena pa je navdušena podpornica Hamasa.

Poleg njega je v DSA še Palestinka Rašida Tlaib, članica predstavniškega doma kongresa iz Michigana, pa globoko verni musliman Abdul El-Sajed, demokratski kandidat za senatorja iz Michigana, da o številnih manj znanih, a vplivnih muslimanskih članih DSA ne govorim …

Resda DSA med drugim odločno podpirajo pravico do splava in enakopravnost pripadnikov skupnosti LGBTQ, kar je, jasno, za islamiste totalno nesprejemljivo, a MB teče na zelo dolge proge, ve, da so že jutri današnji zavezniki lahko smrtni sovražniki, ključna cilja v današnjem obdobju pa sta demografska krepitev muslimanov v ZDA, tako s priseljevanjem kot s konverzijo, ter čim hitrejše naraščanje gospodarske moči ter političnega in sociokulturnega vpliva muslimanov.

In trenutno je vse drugo podrejeno doseganju teh dveh ciljev. Amerika, pa tudi Evropa, se bosta končno zdramili in se branili pred zahrbtnim sovražnikom, preden bo prepozno?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.