Prepočasen, malomaren sistem obveščanja in opozarjanja slovenskih državljanov na nevarnost izbruha vojne na Bližnjem vzhodu, za katerega objektivno odgovornost nosi zunanja ministrica, ni edina težava, s katero se bo morala prijateljica Irana soočiti pred volitvami.

Tanja Fajon naj tudi pojasni, zakaj v petek, 27. februarja, ko je bila po diplomatskih kanalih opozorjena, da bo naslednji dan izbruhnila vojna, ni nemudoma ukrepala, ampak je raje čakala na soboto.

Tudi sicer je bilanca slovenske diplomacije pod taktirko Tanje Fajon porazna; v njej je denimo 21 milijonov evrov, ki smo jih zmetali za dveletno članstvo v Varnostnem svetu, od katerega danes Slovenija razen skrhanih odnosov z Izraelom in Združenimi državami nima nič.

Sašo Radej

Ob robu 1. januarja letos zaključenega projekta nestalnega članstva Slovenije v Varnostnem svetu si lahko zastavimo vprašanje, kaj za vraga še vedno počne v New Yorku najmanj 20 slovenskih diplomatov.

Če je bilo njihovo bivanje v mestu, kjer je sedež Združenih narodov, upravičljivo v obdobju angažmaja v Varnostnem svetu, (2024–2025), pa tri mesece kasneje to ni nič drugega kot škandalozno in neracionalno trošenje davkoplačevalskega denarja.

Toda Tanja Fajon, ki se je je zaradi nenavadno prijateljskih odnosov z zadnjima dvema šefoma iranske diplomacije prijel nadimek Teheranska Tanja, se ob tem pretirano ne vznemirja. Njej gre, ugotavljajo naši viri z zunanjega ministrstva, v prvi vrsti za osebno promocijo, sploh pred volitvami.

Prepričana je celo, da ji pripada, če bo koalicija dr. Roberta Goloba ostala na oblasti, še en mandat zunanje ministrice.

V kontekst njene osebne promocije sodijo tudi plačani oglasi v Delu – naročnik je ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) –, s katerimi se sicer promovira triletni mandat Slovenije v Svetu OZN za človekove pravice v Ženevi. Poznavalci opozarjajo, da gre za še eno farsično mednarodno institucijo, v kateri sedijo celo predstavniki držav, ki sistematično kršijo človekove pravice in zatirajo lastne državljane, denimo Kitajska, Kuba, Egipt, Kongo …

Vojna kot predvolilni izziv

V predvolilni kontekst gre postaviti tudi podelitev t. i. plaket za izjemne delovne uspehe v javnem sektorju, ki jih je prvič v zgodovini prejšnji teden podelil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, sicer pa tudi podpredsednik vlade Matej Arčon.

Na seznamu prejemnikov priznanj so gotovo zaslužni javni uslužbenci, vendar pa je na njem tudi Samuel Žbogar, ki je – potem ko je ekipa Tanje Fajon po politični liniji hitro zamenjala veleposlanika Boštjana Malovrha v Združenih narodih – dve leti načeloval slovenski misiji v Varnostnem svetu.

Nagrado za izjemne uspehe je torej dobil politik-diplomat, ki je bil med Pahorjevo vlado kot kader stranke SD imenovan za zunanjega ministra in ki se je nazadnje izkazal v Varnostnem svetu z izrazito pristranskimi, neuvrščenimi stališči med palestinsko-izraelsko vojno.

bobo

Toda taisti Žbogar je bil po naših informacijah pred leti odgovoren za negospodarno obnovo veleposlaništva v Washingtonu, potem ko je kar za milijon dolarjev prekoračil stroške, ne da bi za to dobil odobritev nadrejenih v Ljubljani. Katero plemenito pohištvo in drug luksuzni interier je tako podražil investicijo, bomo še preverili.

V predvolilnem času bi sicer izbruh vojne z Iranom lahko prišel kot naročen, bi porekli ciniki, a zgolj za takšno vlado, ki bi se hitro, učinkovito in uspešno spopadla z izzivom, kako na varno domov spraviti najmanj tisoč državljanov, ki so obtičali v Perzijskem zalivu, potem ko so države v regiji zaprle zračne prostore in se je civilni letalski promet ustavil.

Prva napaka, ki jo je zagrešilo zunanje ministrstvo in kar ob poznavanju dela Tanje Fajon in njene ožje ekipe niti ne preseneča, se skriva v t. i. potovalnih nasvetih.

To so tiste informacije na spletni strani MZEZ, ki jih večina turistov običajno niti ne pogleda, če pa že jih, bolj bežno in površno. Vendar gre za pomembne informacije, na katere naj bi bile posebej pozorne turistične agencije, ki prodajajo aranžmaje v potencialno problematične države ali regije.

Ker je do izbruha vojne prišlo zadnji vikend zimskih šolskih počitnic, ko je bilo zlasti v Združenih arabskih emiratih (Dubaju in Abu Dabiju) več sto Slovencev – med njimi seveda ni manjkalo otrok –, je površnost Mladike toliko bolj nerazumljiva in težko opravičljiva.

Dejstvo je, da ministrstvo ni pravočasno razglasilo »alarma« in pozvalo državljanov, ki so v regiji, naj nemudoma, se pravi takoj (!), zapustijo državo, v kateri so. V Ljubljani so imeli časa za ukrepanje vsaj en dan, pa tega niso izkoristili.

Ministrica je bila opozorjena dan prej!

Dokopali smo se namreč do podatka, da je ministrica Tanja Fajon v petek, torej dan pred začetkom vojne, dobila izrecno opozorilo iz Washingtona po diplomatski poti, da bodo Združene države v soboto zjutraj napadle Iran in da naj ministrstvo nemudoma sproži evakuacijo slovenskih državljanov iz Perzijskega zaliva.

Odločitve bomo prepustili našim diplomatom na terenu, je mirno odgovorila ministrica. Kaj se je zgodilo potem, vemo: kadrovsko podhranjena ambasada v Abu Dabiju, kjer ob petkih in sobotah (ki sta v muslimanskih državah ekvivalent našemu vikendu) ne uradujejo, se je sesula pod telefonskimi klici, sporočili in elektronsko pošto.

Sistem je v trenutku odpovedal, v Ljubljani pa so se sprva obnašali, kot da se jih vse skupaj sploh ne tiče in da naj se državljani, ki so se znašli v težavah, obrnejo na svoje turistične agencije in letalske družbe.

Zunanje ministrstvo in Tanja Fajon sta odreagirala na način, ki ga odsvetuje vsak priročnik kriznega komuniciranja. Ko je premier, ki je bil minuli teden zaradi bolezni na bolniški, spoznal, kaj se dogaja, je izgubil živce in reševanje krize nemudoma dodelil podpredsedniku Arčonu in obrambnemu ministru Borutu Sajovicu.

Golob je ocenil, da sta neprimerno bolj usposobljena za ravnanje v izrednih razmerah. Notorična nesposobnost Tanje Fajon, zaradi česar so po kabinetu predsednika vlade po naših informacijah letele celo kletvice, bi lahko imela za vlado oziroma vodilno vladno stranko Gibanje Svoboda katastrofalne posledice v predvolilnem času.

Odločitev premierja, da Teheransko Tanjo umakne in reševanje situacije prepusti zanesljivejšim sodelavcem, je ena boljših, ki jih je zadnje čase sprejel Robert Golob.

bobo

Ne glede na to, da se je proces repatriacije slovenskih državljanov v nadaljevanju le začel odvijati in da so prvi potniki v domovino prispeli v noči med četrtkom in petkom, pa ostaja dejstvo, da ne Tanja Fajon ne zunanje ministrstvo na izbruh vojne v Perzijskem zalivu nista pravočasno in dovolj resno opozarjala.

Potovalni načrt se je tako spremenil šele v soboto, 28. februarja, ko so se že začeli siloviti ameriško-izraelski zračni napadi na Iran, čemur je sledilo iransko maščevanje, ki je doletelo praktično vse države v regiji od Izraela do Omana, od Sredozemskega do Arabskega morja.

Vmešati se je moral Golob

Večno zaskrbljeno Tanjo Fajon je glede reševanja turistov torej vsaj notranjepolitično zelo samaritansko pokril kar premier Robert Golob, saj je njegov kabinet skupaj z ministrom za zamejce in Slovence po svetu Matejem Arčonom prevzel operacijo evakuacije skoraj tisoč Slovencev iz Perzijskega zaliva.

Ta poteza, do katere je prišlo potem, ko je premier ugotovil, da mu notorično nesposobna zunanja ministrica manj kot tri tedne pred volitvami dela politično škodo, bo imela bržkone konkretne posledice po volitvah, vsaj v primeru, če aktualni koaliciji uspe ostati na oblasti.

V drugi vladi Roberta Goloba, kjer se Tanja Fajon že vidi kot zunanja ministrica, bo prišlo do določenih sprememb tudi pri razdelitvi ministrskih resorjev. Socialni demokrati ne morejo več računati na zunanje ministrstvo, s čimer se bodo rešili tudi dileme, kaj naj naredijo s Tanjo Fajon.

Da je bila dejansko huda napaka, ker se je niso znebili že takrat, ko je zaradi afere Litijska odletela ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, Tanja Fajon pa je odstopila kot predsednica stranke SD, je danes jasno ne le Robertu Golobu, ampak tudi Matjažu Hanu.

Neustrezno obveščanje javnosti v primeru vojne na Bližnjem vzhodu je sicer le zadnji v vrsti grehov Tanje Fajon, ki ji je v slabih štirih letih uspelo pošteno »razmontirati« zunanje ministrstvo, na katerem se je izkazala edinole z zaposlovanjem svojih strankarskih tovarišev.

Organizacijsko in kadrovsko pa je Mladika v stanju, ki ga najbolj ponazarjajo brezvoljnost in nemotiviranost zaposlenih, zanemarjeni objekti in razpadajoče pohištvo.

Takšne škode, kot jo je slovenski diplomaciji povzročila Tanja Fajon, doslej ni naredil še noben zunanji minister. To ni zgolj ocena avtorja tega članka, pač pa mnenje vrste uglednih diplomatov in celo nekaterih koalicijskih politikov, ki vsaj v zasebnih pogovorih ne skrivajo, kaj si mislijo o Teheranski Tanji.

Kdo je v resnici odpovedal

A vrnimo se k vojni z Iranom in stiski slovenskih državljanov, ki so zaradi prekinjenih letalskih povezav obtičali v regiji. Ne glede na to, da so jih po nekaj napornih dneh le uspeli prepeljati v domovino, pa bosta nezadovoljstvo in jeza nad obnašanjem ministrice in njene strankarske ekipe ostala v spominu ljudi najmanj do volitev.

Ministrica in uradniki Mladike so se sicer poskušali izmotati iz neprijetnega položaja s pojasnili, da so na svoji spletni strani objavili opozorilo, da je na Bližnjem vzhodu povečano varnostno tveganje.

mzez

Takšni izgovori so za lase privlečeni. Če bi Mladika želela resnično opozoriti ljudi na grozečo nevarnost, potem nekaj stavkov na spletni strani, da se »odsvetujejo vsa nenujna potovanja« v regijo, ne bi bilo dovolj.

Pač pa bi morala ministrica osebno ali pa vsaj njen tiskovni predstavnik v izjavi za medije apelirati na vse, ki so nameravali med šolskimi počitnicami potovati v Zaliv ali uporabiti enega od tamkajšnjih letališč za nadaljnja potovanja, naj tega ne storijo, ker obstaja velika verjetnost izbruha vojne.

V tem primeru bi bili ljudje verjetno jezni, pritoževale bi se tudi turistične agencije, vendar ne ministrici ne zunanjemu ministrstvu nihče ne bi mogel nič očitati, saj bi zgolj korektno opravila svoje delo.

Potovalni nasvet je Mladika, kot smo ugotovili, spremenila šele v soboto – torej že po začetku napada na Iran, odgovornost pa je skušala najprej prevaliti na turistične agencije, ker da niso opozorile svojih potnikov o nevarnosti.

S Filipinov se je oglašal celo nekdanji tiskovni predstavnik Mladike Dragan Barbutovski – danes opravlja funkcijo začasnega odpravnika poslov na ambasadi v Manili –, ki je s svojimi ciničnimi, občasno celo nesramnimi komentarji na družbenem omrežju X na ogenj prilival še več olja.

Sporna zgodovina Jordan Aviation

Prvi letali, ki sta Slovence minuli teden prepeljali iz Maskata (Oman) v Ljubljano, sta bili del flote Jordan Aviation. Gre za manj znano jordansko čartersko letalsko družbo, ki ima zgolj šest ali sedem letal. Zakaj se je vlada odločila, da najame prav njih, bomo izvedeli, ko dobimo odgovore na novinarska vprašanja, ki smo jih poslali vladi oziroma zunanjemu ministrstvu.

Po nekaterih informacijah je Slovenija Jordan Aviation angažirala že pred časom za prevoz palestinskih otrok na zdravljenje v rehabilitacijski center Soča v Ljubljani, pri čemer sta se omenjala zlasti Mojca Seliškar Toš, nekdanja svetovalka predsednika republike Danila Türka, ter tudi sam bivši predsednik.

Profimedia

Mojca Seliškar Toš sicer zdaj svetuje tudi premierju Robertu Golobu. Vprašali smo tudi glede cene najema, saj so se pojavili namigi, da bi lahko dobili cenejše ponudbe. A bolj kot denar sta pomembni hitrost in varnost. Sploh slednja. Tu pa pridemo do zelo zanimivih odkritij.

Evropska komisija je leta 2011 uvedla operativne omejitve zoper jordansko letalsko družbo, konkretno zoper njena letala tipa Boeing 767, in sicer so jim prepovedali lete v Evropsko unijo. Z drugimi besedami, zaradi varnostnih razlogov je ta letalska družba dobila prepoved letov v EU. Ta letalska družba je bila – Jordan Aviation.

Kako se lahko zgodi, da slovenska vlada med množico ponudnikov čarterskih letov izbere točno Jordan Aviation, ki pred leti ni smela leteti v EU, je vprašanje, na katero pričakujemo odgovore – in to prepričljive.

Geopolitične razsežnosti vojne

Po ameriško-izraelskem napadu na Iran, ki mu je sledil iranski napad na kar enajst bližnjevzhodnih držav, vključno s Ciprom, smo vstopili v širši regionalni konflikt z globalnimi posledicami. Iranski napad na Ciper, ki je članica Evropske unije in zveze Nato, ima celo dimenzije svetovne vojne, negotova je tudi vloga regionalne sile Turčije, ki je sestrelila iransko balistično raketo v neposredni bližini svoje meje.

Že danes pa je jasno, da nas bodo tudi v Sloveniji, ki je iranske balistične rakete v nobenem primeru ne dosežejo, prizadele višje cene goriv. Iranska blokada Hormuške ožine, skozi katero gre četrtina svetovne trgovine z nafto, je prvi korak. Tudi odločitev Katarja, da ugasne plinske terminale, vzbuja velike skrbi v Evropi, ki se je komaj znebila odvisnosti od ruskega plina.

Toda skozi Hormuško ožino gre še nekaj drugega: okoli 80 odstotkov kitajskih naftnih potreb. To pa pomeni, da je ameriški napad na Iran mesec dni pred Trumpovim vrhunskim srečanjem s Šijem pogajalski žeton, s katerim se bo ameriški predsednik lažje pogajal in trgoval s Pekingom.

Dolgotrajnejše zaprtje Hormuza – tega ne gre jemati dobesedno, saj Iranci ožine fizično niso zaprli, pač pa je zaradi neposredne vojaške ogroženosti prišlo do odpovedi ladijskih zavarovanj, kar je posledično ustavilo pomorski promet – bi imelo za Kitajsko katastrofalne posledice.

Za Rusijo, ki je bila doslej zaradi nizkih cen nafte na svetovnem trgu v resnih fiskalnih težavah in je komaj še financirala vojno v Ukrajini, pa je slika povsem obrnjena: iranska vojna ji prinaša vreče denarja, če karikiramo.

Ali vojna v Zalivu pomeni tudi spremembo v strateškem zavezništvu med ZDA in Rusijo do Kitajske in kaj lahko to pomeni za Evropo in Ukrajino, ki je čez noč ostala brez medijske pozornosti, so torej pomembna geopolitična vprašanja.

bobo

Francija spreminja svojo jedrsko doktrino, na katero so se pozitivno odzvale Švedska, Nemčija in Poljska, ki si želijo francoske jedrske zaščite. Nemci načrtujejo, da bodo do leta 2029 za obrambo namenili več kot Francija in Velika Britanija skupaj …

Slovenija potrebuje učinkovito diplomacijo

Kakšne pa so lahko geopolitične razsežnosti vojne v Zalivu za Slovenijo? Glede na to, da nas čez slaba dva tedna čakajo parlamentarne volitve, na katerih zunanja politika običajno ni ravno prvorazredna politična tema, bi letos lahko prišlo tudi do presenečenja. Pa ne v smislu iskanja odgovornosti za vojno z Iranom, s katero Evropska unija na srečo in za zdaj (še) nima nič, ampak zaradi reševanja slovenskih državljanov, ki so obtičali v zalivskih državah.

Dejstvo je namreč, da je ekipa Tanje Fajon odpovedala in da se ni resno odzvala na razmere, četudi je bila predhodno obveščena o načrtovanih napadih. Šele intervencija premierja je situacijo nekoliko normalizirala in pomirila nezadovoljstvo ljudi.

A če Tanja Fajon tudi tokrat ni znala prepričati javnosti, da obvlada svoje delo, kako jo bo šele na vrhuncu predvolilne kampanje, ko bo treba odgovarjati tudi na vsebinska vprašanja? Kajti letošnje leto, ki se je začelo s Trumpovim izsiljevanjem Danske glede Grenlandije, nadaljevalo z ameriško intervencijo v Venezueli in zadnjega dne februarja še z napadom na Iran, bo vse prej kot enostavno.

Če tem žariščem prištejemo še nedokončano zgodbo z ruskim ekspanzionizmom v Ukrajini, agresivno Kitajsko in popolnoma nepredvidljivega »zaveznika« v Beli hiši, dobimo brbotajoči kotel, ki grozi, da ga bo zdaj zdaj razneslo.
Zdaj pa zaprite oči in si predstavljajte ob njem Tanjo Fajon, kako s svojo Instagram diplomacijo skrbi za nacionalne interese Slovenije.

Ob tem prizoru nikomur več ni do smeha. V časih, ki prihajajo, na položaju ministra za zunanje zadeve potrebujemo vrhunsko usposobljenega profesionalca, ne pa političnega nastavljenca, čigar edina referenca sta zelo povprečna nekdanja dopisniška kariera in bizarno priklanjanje bakrenemu kipu v severnokorejskem stilu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter