Čeprav so vse bivše jugoslovanske republike sprejele odločitev arbitražne komisije francoskega pravnika Roberta Badinterja iz leta 1991, da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik meje novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije, je na območju bivše države več meddržavnih sporov o meji.

Največ sporov ima Hrvaška. Poleg meje s Slovenijo so hrvaške kopenske meje neurejene tudi z BiH, Črno goro in Srbijo. Morske meje med republikami v nekdanji Jugoslaviji niso bile določene, zato je vprašanje razmejitve na morju še zahtevnejše.

Hrvaška je najprej dosegla sporazum o meji z BiH na podlagi dogovora nekdanjih predsednikov držav Franje Tuđmana in Alije Izetbegovića leta 1999. Sledil je sporazum o urejanju meje s Slovenijo, o katerem sta soglašala nekdanja premierja Hrvaške in Slovenije Ivica Račan in Janez Drnovšek leta 2001. A oba sporazuma so hrvaški poslanci zavrnili.

Slovenija

Sporazum Drnovšek-Račan so v Zagrebu vztrajno držali v predalu, čeprav je bil parafiran. Račanu so očitali, da se je z Drnovškom dogovoril na svojo roko, ne da bi sabor prosil vsaj za mnenje. Na Hrvaškem se niso želeli sprijazniti s političnim dogovorom premierjev, da bi Slovenija dobila večji del Piranskega zaliva in izhod na odprto morje s famoznim dimnikom, medtem ko bi Hrvaška obdržala mejo na morju z Italijo.

Kljub temu senca dogovora pokojnih predsednikov vlad visi nad hrvaško pogajalsko pozicijo, ker ga je glede na prejšnji teden objavljene prisluhe resno obravnavalo tudi arbitražno sodišče kot enega od modelov za reševanje spora.

Zavrnitvi sporazuma so sledili številni ribiško-policijski incidenti v Piranskem zalivu, ki so še dodatno zastrupljali odnose med državama, medtem ko različne skupine slovensko-hrvaških strokovnjakov niso uspele doseči soglasja o rešitvi, ki bi zadovoljila obe strani.

Potem ko sta se Hrvaška in Slovenija na Brionih leta 2005 končno dogovorili, da se bosta izogibali incidentom v Piranskemu zalivu, sta se nekdanja premierja Ivo Sanader in Janez Janša na Bledu leta 2007 načelno strinjala, naj državi reševanje spora o meji nadaljujeta na katerem od mednarodnih pravosodnih organov.

Dogovor o arbitraži je bil dosežen leta 2009, ko sta takratna premierja Jadranka Kosor in Borut Pahor podpisala arbitražni sporazum in odpravila slovensko blokado hrvaških pogajanj z EU. Zdaj je usoda arbitražnega sporazuma negotova, končna rešitev, ki jo je bilo pričakovati decembra, pa je pod vprašajem.

Bosna in Hercegovina

Premier Milanović je ob začetku mandata poskusil oživiti sporazum Tuđman-Izetbegović, kar mu, kot je tudi sam priznal, ni uspelo. Kot je poudaril v ponedeljek, je bil neuspešen predvsem zaradi drobnih politikantskih interesov nekaterih politikov v BiH in na Hrvaškem.

Sporno ozemlje, ki si ga lastita obe državi, so skrajni zahodni vrh polotoka Klek, ki se nahaja med obalo in polotokom Pelješcem ter zapira Neumski zaliv, kot tudi dva otočka pred južno obalo Kleka. Tuđman je sporno ozemlje prepustil Izetbegoviću, česar potem sabor ni želel ratificirati, češ da je bilo sporno ozemlje glede na sklepe Avnoja del Hrvaške.

V BiH gradnjo mostu na Pelješac pogojujejo z ureditvijo meje na morju. Obenem je Republika Srbska odprla vprašanje meje ob reki Uni pri Kostajnici na severozahodu BiH, kjer si Hrvaška lasti območje dvorca Zrinskih na bosansko-hercegovskem bregu Une.

Na Hrvaškem še ni soglasja, kako rešiti spor o meji z BiH, a odločeni so, da bodo most na Pelješac zgradili, pri čemer so poslali več nediplomatskih sporočil Sarajevu. Po vsem sodeč bodo poskusili spor rešiti po politični poti, ker se je na katerem od mednarodnih sodišč nemogoče izogniti pravnim posledicam sporazuma Tuđman-Izetbegović.

Črna gora

Spor s Hrvaško o meji ob polotoku Prevlaka, ki se nahaja na skrajnem jugu Hrvaške pred vhodom v Bokokotorski zaliv, je Črna gora podedovala iz časov, ko je bila del Zvezne republike Jugoslavije.

Nekdanja zunanja ministra Hrvaške in ZRJ Tonino Picula in Goran Svilanović sta decembra 2002 podpisala protokol o začasnem režimu ob južni meji med Hrvaško in ZRJ, ki ni rešil spora o meji, je pa omogočal nemoteno življenje prebivalstva ob spornem območju. Na Prevlaki so bili še do konca leta 2002 opazovalci ZN.

Po podpisu začasnega sporazuma s tega območja ni bilo slišati o incidentih na morju, a državi vprašanja morske meje nikakor nista uspeli rešiti dvostransko. Dogovor bi zahteval tudi kompromise, za katere pa oblasti ne v Zagrebu ne v Podgorici ne želijo sprejeti odgovornosti.

Leta 2008 sta se vladi dogovorili, da bodo primer rešili na Meddržavnem sodišču v Haagu. Konkretne korake so v tej smeri storili pred kratkim, ko sta obe državi resno začeli z iskanjem nafte in plina ter začeli risati svoja raziskovalna območja, ki se niso ujemala z državno mejo, kot jo vidi druga stran.

Srbija

Sredi arbitražne afere med Slovenijo in Hrvaško se je oglasil tudi srbski premier Aleksandar Vučić, ki je bil kritičen do Zagreba, češ da glede mejnih sporov z različnimi državami uporablja različna načela. Obenem je izrazil prepričanje, da se bo Beogradu in Zagrebu uspelo dogovoriti o meji med državama, v nasprotnem primeru pa se bosta odpravili na mednarodno arbitražo.

Bistvo mejnega spora med Hrvaško in Srbijo je v tem, ali bo 145 kilometrov dolga meja potekala sredi korita Donave, za kar si prizadeva Srbija, ali pa bo kriterij katastrska lastnina, kar je pogajalsko izhodišče Hrvaške, kot je to tudi pri sporu s Slovenijo ob reki Muri. Če bi meja potekala po sredini korita Donave, bi Srbija dobila dve večji adi, pri Šarengradu in Vukovarju, kar je za Hrvaško nesprejemljivo.

Kompenzacija ozemlja je vprašljiva tudi zato, ker je na srbskem bregu Donave približno 10.000 hektarjev zemljišč, ki so vpisana v hrvaške katastrske knjige, medtem ko je ob hrvaškem bregu le približno 3000 hektarjev, ki so del srbskih katastrskih občin.

Hrvaško-srbsko komisijo za določitev meje so oblikovali leta 2001, v 14 letih pa ni dosegla napredka. V Zagrebu je bilo večkrat slišati, da so srbska pogajanja z EU zadnja priložnost, da bi dosegli dogovor v skladu s hrvaškimi interesi, čeprav so podobno politiko Ljubljane med hrvaškimi pogajanji z Brusljem ocenjevali kot navadno izsiljevanje.

Hrvaški premier Milanović ima tako tudi proti koncu svojega mandata veliko razlogov za zaskrbljenost, ker Hrvaška skoraj četrt stoletja po osamosvojiti nima urejenih meja z bivšimi jugoslovanskimi republikami.

Edini urejeni meji, z Madžarsko in Italijo, izhajata iz jugoslovanskih časov. Medtem ko so odnosi z Rimom v običajnih okvirjih, z Budimpešto obstajajo resne preglavice zaradi lastniških odnosov v hrvaški Ini.