V pismu Nadia Sukhorukova zapiše, da bi najraje ves čas spala, kajti dvorišče, obkroženo s stolpnicami, je mrtvo in tiho. Po njem, četudi so bombni napadi, vodi na sprehod svojega tresočega psička, ki cvili in v strahu opleta okoli njenih nog.
Pred seboj zagleda goreč vhod v stavbo in kako je ogenj požrl že pet nadstropij, počasi požira že šesto, a se zdi, da ogenj v sobi gori nežno, kot v kaminu: »Črna zoglenela okna so brez oken in z njih padajo zavese kot jeziki. Vse to opazujem umirjeno in vdano, prepričana sem, da bom kmalu umrla, gre le za vprašanje dni. Želim si le, da ne bi bilo preveč strašljivo. Vsi v mestu nenehno čakamo na smrt. Pred tremi dnevi je k nam prišel prijatelj mojega starejšega nečaka in nam povedal, da je prišlo do neposrednega zadetka gasilcev. Vsi reševalci so umrli, ženski članici ekipe je odtrgalo nogo, roko, glavo in zdaj sanjam, kako bodo moji deli telesa ostali skupaj tudi po eksploziji bombe. Ne vem zakaj, toda zame je pomemben pokop, čeprav so nam policisti, ko smo jih spraševali, kaj naj storimo z mrtvo babico našega prijatelja, povedali, da med spopadi ne bo pokopov in naj mrtvo babico odložimo na balkon. Sprašujem se, koliko balkonov je polnih trupel?«
Nadia omeni, da je je njihov dom na Aveniji Mira edini brez neposrednih zadetkov, od bližnje granate pa so se v nekaterih stanovanjih razletela okna. Celotno dvorišče je prekrito s plastmi pepela, stekla, plastike in kovinskih drobcev: »Trudim se, da ne gledam kakšen kos železa je priletel na dvorišče, morda raketa, mina, ne zanima me… V oknu tretjega nadstropja zagledam obraz nekoga in se stresem. Začela sem se bati živih ljudi. Moj pes začne tuliti in spoznam, da bodo spet streljali. Podnevi stojim zunaj in okoli mene je tišina pokopališča. Ni slišati avtomobilov, glasov, na klopeh ne sedijo babice z vnučki. Tudi veter je mrtev, nekaj ljudi pa je še tukaj. Ležijo ob hišah, na parkirišču, pokriti z vrhnjimi oblačili. Nočem jih gledati. Bojim se, da bom videla koga, ki ga poznam.«
Življenje v njenem mestu se odvija le še po stanovanjskih kleteh: »Naše zaklonišče je kot sveča, že majhen vetrc, premik in na vse nas bo padla tema. Poskušam jokati, a ne morem. Sama sebi se smilim, smilim se svoji družini, sosedom, prijateljem. Minila sta že dva tedna, a ne verjamem, da je bilo kdaj koli sploh drugačno življenje.«
