Musk, ki je v predsedniško zmago Trumpa vložil okoli 277 milijonov dolarjev, je pridobil izjemen vpliv na delovanje ameriške vlade, ob nenehnem pojavljanju s predsednikom države pa postal skoraj maskota nove administracije. A njun odnos kaže prve razpoke. Potop borznih trgov, ki ga je sprožila odločitev Trumpa in njegovega kroga trgovinskih svetovalcev, da z uvedbo vrtoglavih carin začno izsiljevati trgovinske partnerje ZDA, je prizadel tudi Muska. Izgubil je več kot 30 milijard dolarjev, vrednost njegovega premoženja je v začetku prejšnjega tedna zdrsnila pod 300 milijard dolarjev.

Namesto da bi udaril po Trumpu, je napadel njegovega trgovinskega svetovalca Petra Navarra, ki velja za enega ključnih podpihovalcev predsednikove obsedenosti s carinami. Tako kot številni ekonomisti je kritiziral formulo, po kateri so določili višino carin, in na omrežju x čivknil, da je Navarrov doktorat s Harvarda »slaba, ne dobra stvar«. Dodal je še citat Thomasa Sowella: »Ob vsaki katastrofi v ameriški zgodovini se zdi, da je sredi nje nekdo s Harvarda.«

Svetovalec je skušal spor umiriti in zagotovil, da »z Elonom nimava težav«. A dodal, da Musku »primanjkuje kredibilnosti«, ko gre za oblikovanje trgovinske politike, in da ščiti svoj interes, saj ni izdelovalec, ampak sestavljavec avtomobilov, zato si »želi poceni tuje dele«. Seveda je sledil oster odziv. Musk, ki ima podobno razvado kot Trump, da svoje kritike napade s primitivnimi izbruhi, je »Petra Retarrda« ozmerjal za »resničnega kretena«, »bolj neumnega kot vreča opek«. Bela hiša je skušala vpitje pomesti pod preprogo, označili so ga za »primer odkritosti Trumpove vlade«, je dejala njena tiskovna predstavnica Karoline Leavitt in dodala, »fantje bodo pač fantje«.

Profimedia

Se je pa dalo iz vsega pleva izluščiti bolj smiselno sporočilo, da so po študiji ameriškega analitičnega podjetja Kelly Blue Book, ki se ukvarja z avtomobilsko industrijo, med petimi avtomobili z največ ameriškimi sestavnimi deli na prvih štirih mestih modeli Tesle. Kar hkrati pomeni, da bodo carine Muska prizadela manj kot druge ameriške industrialce, še posebej pa druga avtomobilska podjetja. Toda hkrati je Tesla tako kot vse multinacionalne korporacije, še vedno odvisna od globalne dobavne verige.

Carinske razpoke

Razkol med Muskom in Belo hišo odseva širše napetosti znotraj gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko). Gre morda celo za največji preizkus vpliva tehnološkega milijarderja na Trumpa do zdaj. Predsednik uživa v slogu »deli in vladaj«, znova se je obdal z vplivnimi posamezniki in skupinami, ki imajo včasih precej različne interese. Ker je znano, da njegove odločitve pogosto odsevajo misli zadnje osebe, s katero se je pogovarjal, nenehno tekmujejo za njegovo pozornost.

Carine ne potrebujejo dodatnih spodbud, njihovo uvajanje je že desetletja Trumpova obsesija, postale so osrednji del ideologije »Najprej Amerika«. Njena gospodarska doktrina ostro obsoja globalizem in stavi na zaščito domačega gospodarstva. »Tovarne v Ohiu, ki so nekoč zaposlovale na tisoče delavcev v avtomobilski industriji, so danes prazne zaradi desetletij slabih poslov globalističnih politik v Washingtonu,« je ukrepe pozdravil tamkajšnji republikanski senator Bernie Moreno. Podobno opozarja tudi podpredsednik JD Vance: »Kaj je globalistični gospodarski model prinesel Ameriki? Ogromen dolg v zameno za izdelke, ki jih druge države proizvajajo za nas.«

Musk pa je v tem okviru paradoks: čeprav si prizadeva za radikalno preoblikovanje zvezne države, ostaja globalist. Kot (neuradni) vodja urada za učinkovitost vlade (DOGE) je imel skoraj proste roke pri izvajanju obsežnih rezov, ki jih kritiki opisujejo kot »mesarsko klanje«. Vendar pa z javnim nasprotovanjem Trumpovi osrednji gospodarski politiki sega do roba svojega političnega vpliva.

Profimedia

Njegov poslovni imperij temelji na globalnih dobavnih verigah in proizvodnih obratih po svetu, zlasti v gigatovarnah Tesle v Berlinu in Šanghaju. Na omrežju x je citiral neoliberalnega ekonomista Miltona Friedmana: »Delovanje prostega trga je ključno – ne le za učinkovitost, temveč za mir in harmonijo med narodi.« Na zborovanju italijanske skrajno desne stranke Liga je prek videopovezave podprl idejo prostotrgovinskega območja med Evropo in Severno Ameriko in prostega prehoda ljudi.
Vendar je s tem trčil v Trumpov dolgoletni odpor, če že ne ravno mržnjo do Evropske unije, njen nastanek razume kot načrten napad na ameriške interese. Predsednik je prejšnji teden uvedel 20-odstotne carine na ves evropski uvoz, poleg že obstoječih 25-odstotnih dajatev na jeklo in aluminij. »Goljufajo nas. Tako žalostno je to videti. Tako patetično,« je dejal o nekdaj najtesnejši zaveznici ZDA.

Trumpizem ni več zgolj politična strategija ampak izbruh nihilizma, ki požira vse na svoji poti, meni David Brooks pri časniku The Atlantic. Po njegovih besedah je Trumpov prvi mandat »postopoma spodkopal norme in Ameriko privadil na novo vrsto režima. Kar je postavilo temelje za drugi mandat, v katerem svet spreminja v igrišče za gangsterje.« Ni edini analitik, ki predsednikove metode primerja z mafijskim izsiljevanjem. Trump se je s to držo javno pohvalil na večerji republikanskega kongresnega odbora: »Države me kličejo, poljubljajo mi rit, na vse kriplje si prizadevajo, da bi sklenile (trgovinski) sporazum, prosijo, ’gospod, storili bomo karkoli’.«

Lekcija iz Wisconsina

Muskovo razhajanje s Trumpom ima daljšo zgodovino, ki sega onkraj trgovinske politike. Boleča prelomnica za milijarderja je prišla z volitvami za vrhovno sodišče v Wisconsinu, vanje se je neposredno vpletel ter doživel simbolni in finančni poraz. Nekaj ur pred zaprtjem volišč je s penastim klobukom v obliki sira – simbolom Wisconsina – skakljal po odru in v teatralnem tonu napovedal, da gre za odločitev o »usodi zahodne civilizacije«. Lokalno volilno tekmo med liberalnim in konservativnim kandidatom je spremenil v osrednji ring ameriške nacionalne politike, sam je v kampanjo konservativnega sodnika vložil kar 20 milijonov dolarjev.

A vložek se ni obrestoval. Ne le da je kandidat izgubil – zaostal je za več kot deset odstotnih točk. Volitve, ki bi morale biti rutinska lokalna preizkušnja, so postale oder za nacionalno mobilizacijo volilnega telesa. Celotna tekma je na koncu stala 90 milijonov dolarjev, kar je rekord za izbiranje sodnika na tej ravni. Tehnološki milijarder pa je še eden v dolgi vrsti bogatašev, ki so spoznali, da metanje zajetnih vsot denarja v politiko ne prinaša vedno zmage.

Profimedia

Dan po objavi rezultatov so izbruhnile govorce, da se Trump in njegov premožni politični boter morda razhajata. Musk je sicer z odliko opravil vlogo zunanjega grobarja, ki uničuje zvezne institucije, odpušča na tisoče javnih uslužbencev, hkrati pa služi kot strelovod za jezo prizadetih. Ankete kažejo, da je izjemno nepriljubljen med demokrati in neodvisnimi volivci. Republikanski strategi so se zato spraševali, ali lahko spodbudi odziv konservativnega dela volilnega telesa – zlasti v primerih, ko Trump ni neposredno na glasovnici.

Rezultati iz Wisconsina so nakazali drugačno realnost: Musk v resnici mobilizira volivce – a predvsem tiste, ki glasujejo proti njemu. Volilna udeležba je bila presenetljivo visoka za leto brez predsedniških volitev. Še posebej v okrožjih, ki tradicionalno podpirajo demokrate. Po šoku in ohromelosti zaradi novembrskega poraza je demokratska stranka delovanje tehnološkega mogula izrabila za prehod v ofenzivo in začela organizirano novačiti volivce, naveličane politike Trumpove vlade.

Absolutna oblast

Musk je z vlado uradno sodeloval kot posebni svetovalec z omejenim mandatom, vendar je njegov vpliv v nekaj mesecih presegel formalne okvire. Na čelu urada za učinkovitost vlade je imel skoraj popolno svobodo, da reže, reorganizira in »racionalizira« zvezno administracijo. Trump je njegovo vlogo hvalil kot »revolucionarno« in ga izbral za odpravo »zapravljanja, goljufij in zlorab«. V resnici pa je Musk hitro postal neuradni vladni minister brez nadzora, z dostopom do občutljivih informacij in zmožnostjo vplivanja na odločitve drugih resorjev.

Rezultati njegovega delovanja so bili bliskoviti in – po mnenju mnogih – uničujoči. V nekaj tednih je bil razbit USAID, ključna ameriška agencija za razvojno pomoč. Znotraj drugih uradov je sprožil popolno kadrovsko zmedo, ki so jo dodatno destabilizirali sodni preklici odpuščanj, neskladja z zakonodajo in protesti zaposlenih. DOGE je med vladnimi uslužbenci zasejal val panike. Grozilna elektronska sporočila so od zaposlenih zahtevala tedenska dokazila o dosežkih, pet konkretnih rezultatov v sedmih dneh, sicer jim je grozila odpoved. Urad je tako postal sinonim za Muskovo tehnokracijo brez empatije.

Profimedia

Še vedno trdijo, da so na poti do tisoč milijard dolarjev prihrankov, kar je približno sedmina celotnega zveznega proračuna. A je preverjanje podatkov hitro pokazalo, da je velik del samohvale zavajajoč ali celo izmišljen. Musk si je pripisal zasluge za odpoved pogodbe, ki je v resnici potekla že pred več kot dvema desetletjema. Nenehno poudarja, da je s svojo ekipo pametnejši od drugih članov vlade, a zaradi ošabnosti ali pomanjkanja razumevanja ponavljajo napake, poleg tega so nagnjeni k širjenju laži in dezinformacij.

Posebej skrb zbujajoče je, da naj bi Musk, kot je poročal The New York Times, brez vednosti Trumpa in ključnih članov kabineta obiskal Pentagon, kjer naj bi se seznanil z zaupno vojaško strategijo glede Kitajske. Ta poteza je sprožila alarm – tako zaradi konflikta interesov (Musk ima velike poslovne povezave s Kitajsko) kot tudi zaradi popolnega obvoda političnega nadzora. Bela hiša in Pentagon sta kasneje poročanje označila za lažno novico, a je v političnem zakulisju ostal slab priokus, tehnološki mogotec deluje mimo institucij in si prisvaja pooblastila brez legitimitete.

Mozoljasti rablji

Notranje trenje je kmalu izbruhnilo na površje. Več članov vlade je bilo z Muskom izrazito nezadovoljnih, saj naj bi se obnašal kot njihov nadrejeni. Z zunanjim ministrom Marcom Rubiom, ki je že tako besnel zaradi ukinitve USAID, naj bi se pogovarjala s tako povišanimi toni, da je moral nazadnje mednju poseči predsednik. Precej trenj je bilo tudi z vodjo osebja Bele hiše Susie Wiles, ki naj bi »štela dneve do njegovega odhoda«. Posebej naj bi jo razjezilo, ko je Musk poslal grozilno okrožnico javnim uslužbencem, ne da bi jo o tem obvestil.

Profimedia

Hkrati so se pojavili resni pomisleki o sestavi njegove ekipe, Muskova mozoljasta četica dvajsetletnikov je zaradi svojega obnašanja povzročila val ogorčenja. Reuters je poročal, da je eden izmed ključnih operativcev – devetnajstletnik z vzdevkom »velika jajca« – še pred kratkim zagotavljal tehnično podporo spletnim kriminalcem. Marko Elez, 25-letni programski inženir iz Muskovih podjetij X in SpaceX, je moral predčasno oditi s finančnega ministrstva, saj so na plan prišla njegova sporočila, kot je »Bil sem rasist, še preden je bilo to kul.« Med uradniki se je razširilo mnenje, da Musk ne vodi racionalizacije, temveč oportunistično čistko: brez strategije, brez razumevanja javne uprave, s številnimi škodljivimi posledicami.

Predsednik naj bi bil sicer zadovoljen s prizadevanji DOGE. Vendar se Musk vse bolj zdi politično tveganje, zato naj bi se v prihodnjih tednih nekoliko odmaknil iz neposredne bližine vlade. V Beli hiši so sicer nemudoma zanikali tako trditve o različnih pogledih kot o odhodu, toda milijarder je še pred carinskim razkolom skoraj izginil iz predsednikove bližine ter ni bil več vseprisotni navijač in po potrebi dvorni norček.

Politična tarča

Muskov izlet v politiko ga je v zadnjih letih iz simbola inovativnosti in podjetniškega poguma spremenil v kresalo odpora. Izbruhi na omrežju x in povezave z najbolj radikalnimi deli Trumpove vlade prinašajo težave tudi za njegov poslovni imperij, posebej za avtomobilskega velikana Teslo. V manj kot štirih mesecih je podjetje, ki je decembra še veljalo za navdihujoč simbol ameriškega tehnološkega uspeha, začelo drseti v resne poslovne težave. Te so bolj povezane z lastnikom kot z vozili, a tudi pri teh ne gre vse po načrtih.

Futuristični poltovornjak cybertruck, ki je ob predstavitvi zbujal valove pozornosti, danes velja za enega največjih flopov v zgodovini avtomobilizma. Okorn dizajn, nefunkcionalne rešitve in težave pri proizvodnji so pokazale, da tudi pri Musku marketing lahko prevlada nad inženiringom. Hkrati je javno delovanje milijarderja odvrnilo najpomembnejšo ciljno skupino, liberalni srednji in višji sloj, ki verjame v trajnost, tehnologijo in spodoben javni diskurz. Kupci, ki so včasih ponosno vozili tesle kot simbol okoljske ozaveščenosti, danes množično bežijo – ne le od novih nakupov, temveč tudi od rabljenih vozil.

V zadnjih mesecih so se razširili primeri vandalizma, v San Franciscu v nedolžni obliki z nalepkami »Ne kupujte naciavotmobilov«. Huje je bilo v Teksasu, kjer so prodajni salon napadli z molotovkami, v Portlandu so na razstavni model streljali, zagorele so Teslove polnilne postaje v Bostonu. V letošnjem prvem četrtletju je prodaja Tesle upadla za več kot deset odstotkov. Še bolj dramatičen je padec v Evropi, Kanadi in na Kitajskem, kjer domači konkurenti ne samo dohitevajo, ampak že prehitevajo ameriškega pionirja. Kitajski BYD ponuja električna vozila po nižjih cenah in z naprednejšo tehnologijo – marca so denimo predstavili sistem, ki omogoča polnjenje baterije v nekaj minutah.

Profimedia

Vse to je privedlo do drastičnega padca borzne vrednosti, cene delnic Tesle so se v pičlih treh mesecih več kot prepolovile. Ko so prvič zakrožile informacije o Muskovem morebitnem umiku iz vlade, je vrednost kratkoročno poskočila za pet odstotkov – jasen znak, da si trg ne želi Muska v politiki.

Brez zavor

Zelo verjetno se zdi, da bo vse bolj ekscentrični milijarder pustil neizbrisen pečat na zvezni upravi, tudi če se bo umaknil iz prvih bojnih vrst. V manj kot treh mesecih je postavil temelje za trajen vpliv nanjo, saj na desetine njegovih ljudi sedaj v njej zaseda strateške položaje, ključna škoda pa je že narejena. Predvsem na ugledu institucij, ki bi morale delovati neodvisno in profesionalno.

»O njem vemo, da se vedno vpleta v stvari, do katerih ima goreč odnos,« je za časnik Politico dejal eden od njegovih neimenovanih tesnih sodelavcev. Kar skupaj s težnjo, da odloča o najmanjših podrobnostih, nakazuje, da bo v stikih s svojimi informacijskimi inženirji in člani DOGE verjetno še naprej tehtal, katere zvezne programe je treba ukiniti in katere oddelke prestrukturirati. Muskove metode so pustile posledice ne le v institucijah, temveč tudi na njegovi lastni verodostojnosti. Iz tehnološkega heroja se je prelevil v polarizirajočega političnega operativca brez zavor, namesto preporoda ameriške administracije je zasejal kaos, odpor in razkroj zaupanja tako v javnosti kot na Wall Streetu.