Iz Maroka smo jo skozi Zahodno Saharo mahnili proti Mavretaniji, takrat za nas obljubljeni zahodni afriški deželi, ki obsega obmorske dele puščave Sahare med Špansko Saharo in Senegalom. Uradno se država imenuje Islamska republika Mavretanija, pri čemer nam že ime pove, da gre za državo z večinsko muslimanskim prebivalstvom. Kar pa se velikosti tiče, bi vanjo verjetno z lahkoto stlačili kakih petdeset Slovenij. Država je ekonomsko zaostala in industrijsko nerazvita, ponaša se s kolonialno gospodarsko strukturo. Mavretanija je bila sprva francoski protektorat in nato francoska kolonija, leta 1960 pa je postala neodvisna država.
Ko smo prestopili maroško ozemlje, smo takoj zapazili spremembe vseh vrst. Nenadoma se je nebo razjasnilo, ozračje je postalo vroče, veter pa je sem ter tja prenašal velikanske količine peska. Tudi ceste so se spremenile, lahko bi celo rekla, da sploh niso bile več podobne tistemu, kar običajno imenujemo za ceste. O čemer priča predvsem to, da je med vožnjo po njih popotniški tovornjak kar premetavalo, mi pa smo pri tem živahno poskakovali na svojih sedežih. Vendar pa se vse našteto nikakor ne more primerjati z zanimivostjo mavretanske carine in obmejne policije, kjer smo se za kratek čas ustavili. Objekta sta stala nekaj sto metrov stran drug od drugega v objemu puste peščene pokrajine. Ničesar drugega ni bilo videti. Carino sta bogatila kar dva objekta, in sicer nizka bajta, zgrajena iz kamnitih klad, ter pomožna lesena koliba, poleg katere je iz peska molela stara zdelana prikolica. Koliba se je poleg tega odlikovala tudi z dvema spalnima vrečama, gotovo last carinikov, ki sta viseli s strehe, pa tudi smeti v neposredni okolici ni bilo malo. Potne liste nam je pregledal carinik, pri tem pomembnem opravilu mu je iz nosa visel smrkelj.Še bolj pestro je bilo na policiji, katere sedež je bil prav tako neugledna koliba. Vsi smo se morali zglasiti v njihovih uradnih prostorih, da nas preverijo ter popišejo. Pred vrati smo si sezuli obuvala, kot je pri muslimanih značilno, in vstopili v edin možni prostor, ki ga je njihov urad in hkrati tudi bivališče premogel. Na tleh je bila razgrnjena preproga, poleg vrat je stala pisalna miza, na drugi strani sobe pa sta ob steni ležala dva jogija in nekaj hrane. Na mizi so imeli tudi igračo, iz volne pleteno mačko, v katero so se naši radovedni pogledi tako zapičili, da so to začutili tudi uradniki in nam jo na koncu podarili.
Obmejno mesto Noadhibou
Po nekakšnih polcestah se nam je uspelo pripeljati v eno redkih mest te puščavske dežele, imenovano Noadhibou. Mesto ima eno samo dolgo glavno ulico, ob kateri na vsaki strani stojijo betonske bajte kvadratne oblike, predvsem trgovinice. Čajnice oziroma lokala, kjer bi stregli pijačo in kamor bi se človek lahko zatekel na klepet in sprostitev, pa ni bilo videti nikjer, pa naj smo še tako napenjali oči. Drugače pa je bilo vzdušje živahno. Vsepovsod je čutiti vrvež ljudi. Večina jih je črnih, nekaj pa je tudi Arabcev. Prav lep primer, kako arabski svet čedalje bolj prehaja v svet pravih, črnih Afričanov. In vsi so zelo pisani, zelo slikoviti in zelo vihravi v objemu svojih oblačil. Ženske muslimanske veroizpovedi, ki so v večini, so od nog do glave ovite v pisane tančice vseh barv in vzorcev, nekatere predstavnice tega spola pa so oblečene že čisto po afriško. Tudi moški ne zaostajajo. Odeti so v posebna, že skoraj razkošna ogrinjala, večinoma sinje modre, lahko pa tudi bele barve, z velikim žepom spredaj, okrašenim z našitki zlate barve. Na glavah pa imajo ovite turbane, ki jih varujejo pred peskom, ki ga veter neprestano nosi naokoli, kot da bi ga iz kakega posebnega razloga preganjal. Potem pa še koze, ki jih je videti vsepovsod po mestu, in pa cela vrsta avtomobilov, od rumeno-zelenih taksijev, obtolčenih in iz vseh strani pokrpanih, čisto razpadajočih krip, do bogataških džipov.
To mestece pa velja omeniti še zaradi enega, iz higienskih vzgibov dokaj razveseljujočega razloga za nas popotnike. Prvič smo se namestili v kampu in bili tako prvič na poti deležni prave prhe! Bila sem kot prerojena, ko sem s telesa sprala vso mogočo nesnago, pomešano s puščavskim peskom, ki je že skoraj postala eno z mojo povrhnjico. Prav zares praznik za telo in še posebno za duha!
VEČ V TISKANI IZDAJI