Invazija na Irak se je začela 20. marca 2003 pod vodstvom ameriških in britanskih sil, ki so vodile t. i. "koalicijo voljnih" držav. Vojaška zmaga proti silam iraškega diktatorja Sadama Huseina je bila dosežena hitro; že po dveh mesecih je tedanji ameriški predsednik George Bush triumfalno oznanil konec večjih vojaških operacij v državi.
A vojna se je takrat šele dobro začela - najprej v obliki upora proti ameriški oz. tuji okupaciji, nato pa so se spopadi razrasli še v državljansko vojno med suniti in šiiti. Ti še danes niso povsem pomirjeni in Irak je še vedno ena najbolj nestabilnih in nevarnih držav na svetu, kjer v napadih skrajnežev in eksplozijah podstavljenih eksplozivnih naprav ljudje umirajo vsak dan.
Glede na izračune ameriške univerze Brown je bilo v osmih letih ameriške navzočnosti v Iraku ubitih najmanj 190.000 ljudi, med njimi najmanj 134.000 iraških civilistov. Ubitih je bilo tudi 4805 koalicijskih vojakov, od tega 4488 ameriških. Ranjenih je bilo več kot 32.000 ljudi.
V vojni je med delom umrlo tudi rekordno število novinarjev in njihovih sodelavcev. Po podatkih odbora za zaščito novinarjev (CPJ) je umrlo najmanj 150 novinarjev in 54 njihovih sodelavcev, kot so šoferji, prevajalci. Kot poudarjajo v odboru, je med drugo svetovno vojno umrlo 68 novinarjev, med vietnamsko vojno pa 66. Pomembna razlika je tudi v tem, da je bilo najmanj 92 novinarjev ubitih v načrtnih napadih in ne med spopadi.
Skupno je ZDA avantura v Iraku stala najmanj 810 milijard dolarjev (625 milijard evrov), čeprav je Bush ob začetku ocenjeval, da bo zadostovalo od 50 do 60 milijard dolarjev. A na univerzi Brown ocenjujejo, da bodo skupni stroški vojne Američane stali najmanj 2200 milijard dolarjev, predvsem na račun oskrbe veteranov in plačevanja stroškov za tiste, ki so bili v Iraku ranjeni. Končna številka bi lahko dosegla celo 3000 milijard dolarjev, opozarjajo.
Invazija je imela prolog v ameriških in britanskih obtožbah, da Sadam Husein razvija orožje za množično uničevanje in da ga ima velike količine. Tedanji ameriški državni sekretar Colin Powell je tudi v Varnostnem svetu ZN dokazoval, da je preventivni napad na Irak nujen, saj da je grožnja Iraka pod vodstvom Sadama Huseina za svetovni mir in varnost prevelika.
VS ZN je od Iraka zahteval, da dokaže, da orožja za množično uničevanje nima. Iskali so ga tudi inšpektorji ZN, a ga niso našli. Po invaziji na Irak so se trditve o tem orožju izkazale za neresnične.
Nekateri visoki predstavniki ameriške administracije so že kmalu Sadama Huseina povezali tudi s teroristično mrežo Al Kaida, kar se je kasneje prav tako izkazalo za neresnično. Je pa Al Kaida v Irak prišla med okupacijo in z velikimi napadi sejala strah in trepet predvsem med Iračani.
VS ZN kljub vsem "dokazom", ki so jih predstavile ZDA in Velika Britanija, ni odobril napada na Irak. A ZDA so nato oblikovale "koalicijo voljnih", ki so napad vseeno podprli. Med njimi je bila tudi Slovenija, ki je nato sicer v Iraku sodelovala le v okviru misije zveze Nato za urjenje iraških vojakov, ne pa tudi v bojnih operacijah okupacijskih sil.
Vojaška invazija na Irak je bila silovita. Ameriška in britanska letala, manevrirne rakete in kopenska vojska z okoli 300.000 vojaki so iraško vojsko dobesedno zradirali. V prvih mesecih spopadov sta bila ubita tudi sinova Sadama Huseina, Udaj in Kusaj, iraškega samodržca pa so kmalu našli v skrivališču pri njegovem rojstnem kraju Tikrit na severu države. Nove iraške oblasti so mu kasneje sodile in ga usmrtile z obešenjem.
Ameriške okupacijske oblasti so že takoj po prevzemu nadzora razpustile vladajočo stranko Baas in celoten državni aparat, kar se je kasneje izkazalo za napako, ki je zgolj pospešila razpad države in povečala kaos in nasilje. A Američani so si zadali projekt demokratizacije Iraka, ki naj bi postal "svetilnik svobode" na Bližnjem vzhodu.
Leta 2005 so v Iraku izvedli prve svobodne volitve in dobili prvo demokratično vlado pod vodstvom šiita Nurija al Malikija. Toda demokracija ni prinesla stabilnosti, ki jo je Irak nujno potreboval - politični boji so postajali vse bolj sektaški spopadi, se razširili tudi na ulice in razrasli v hude spopade med šiiti in suniti.
Razmere so se začele umirjati šele leta 2008, novi ameriški predsednik Barack Obama pa je napovedal umik iz Iraka še med svojim prvim mandatom. Zavezniki so pospešili urjenje iraških varnostnih sil, da bi Iračani lahko sami prevzeli odgovornost za zagotavljanje varnosti v državi. To se je izkazalo za učinkovito strategijo, ki so jo nato izvozili tudi v Afganistan.
Obama je obljubo izpolnil in ameriške vojake umaknil s koncem leta 2011. Tedanji ameriški obrambni minister Leon Panetta je vojno tudi uradno "končal" 15. decembra tega leta s spustom zastave v glavnem ameriškem oporišči v Bagdadu. Zadnji ameriški vojak je iraško ozemlje zapustil 18. decembra 2011. Osem let, osem mesecev in tri tedne po invaziji.